Danes že od prvega berila slišimo o grobovih, naših grobovih, ki jih Gospod odpira, da bi nas vzdignil iz smrti. Pa ne samo to, obljublja nam tudi svojega duha, ki nas bo oživil. Čeprav prerok Ezekiel govori Izraelskemu ljudstvu, Cerkev je vedno čutila, da je novozavezni izvoljeni narod, ki je deležen Božjih darov in na katerem se uresničujejo starozavezna preroštva. Danes se mogoče še bolj kot sicer soočamo s situacijo smrti, ko poslušamo poročila in vsak dan se povečujejo številke smrtnih žrtev coronavirusa. Vendar tukaj ne gre samo za te grobove, ki jih lahko vidimo, ko se odpravimo na pokopališče. Grob ima zelo močno simboliko in spominja človeka na nekaj. Tukaj se končujejo vsi naši načrti, naše zdravje, lepota, denar, ugled in slava. Grob nam sporoča, da, čeprav se čutimo kot ljude močni in napredni, nismo pa zmagali najbolj osnovne bitke. Vsak bo umrl in njegovo telo bo položeno v grob, kjer bo strohnelo. Grob ima tudi duhovni pomen. Biti v grobu pomeni okušati smrt, temo, biti ločen od živih, osamljen, razsut in brez kakršnega upanja. Iz groba ni poti nazaj in če Bog ne stori čudeža, je že vsega konec. Zavedam se, da vse to zveni depresivno, toda želim ponazoriti situacijo človeka, ki živi v grehu, ki je duhovno mrtev, kajti v to situacijo danes želi poseči Bog na način, da nas bo iz smrti vodil v življenje.
Danes že od prvega berila slišimo o grobovih, naših grobovih, ki jih Gospod odpira, da bi nas vzdignil iz smrti. Pa ne samo to, obljublja nam tudi svojega duha, ki nas bo oživil. Čeprav prerok Ezekiel govori Izraelskemu ljudstvu, Cerkev je vedno čutila, da je novozavezni izvoljeni narod, ki je deležen Božjih darov in na katerem se uresničujejo starozavezna preroštva. Danes se mogoče še bolj kot sicer soočamo s situacijo smrti, ko poslušamo poročila in vsak dan se povečujejo številke smrtnih žrtev coronavirusa. Vendar tukaj ne gre samo za te grobove, ki jih lahko vidimo, ko se odpravimo na pokopališče. Grob ima zelo močno simboliko in spominja človeka na nekaj. Tukaj se končujejo vsi naši načrti, naše zdravje, lepota, denar, ugled in slava. Grob nam sporoča, da, čeprav se čutimo kot ljude močni in napredni, nismo pa zmagali najbolj osnovne bitke. Vsak bo umrl in njegovo telo bo položeno v grob, kjer bo strohnelo. Grob ima tudi duhovni pomen. Biti v grobu pomeni okušati smrt, temo, biti ločen od živih, osamljen, razsut in brez kakršnega upanja. Iz groba ni poti nazaj in če Bog ne stori čudeža, je že vsega konec. Zavedam se, da vse to zveni depresivno, toda želim ponazoriti situacijo človeka, ki živi v grehu, ki je duhovno mrtev, kajti v to situacijo danes želi poseči Bog na način, da nas bo iz smrti vodil v življenje.V prvi cerkvi je bila peta postna nedelja povezana z zadnjim krstnim skrutinijem, ko je Cerkev želela preveriti ali so kandidati za krst že začeli živeti po veri v vstalega Kristusa? Ali prebiva v njih Božji Duh, ki jih kliče v večno življenje in ali je strah pred smrtjo v njih zares uničen? Približuje se trenutek krsta, za nas se približuje velikonočni praznik, ko bomo obnovili krstne obljube, to je Gospodov mimohod, ko bo odprl naše grobove in nas poklical v novo življenje. Sliši se paradoksalno, da če v nekom ni uničen strah pred smrtjo, če ne verjame, da je Bog v Jezusu Kristusu uničil smrt, mojo smrt, vse to kar me danes ubija, se bo oklepal svojega groba in ne bo šel ven. Se bom še ob koncu vrnil k tej misli.
Sedaj želim se osredotočiti na današnji evangelij. Tretja velika Janezova krstna kateheza, ki na čudoviti način prikaže Jezusovo ljubezen, Božjo moč in napove vstajenje Kristusa. Vedno sem mislil, da je glavni lik tega odlomka Lazar, ki je umrl in ga Jezus obudil od mrtvih. Če pogledamo v kontekstu prejšnjih nedeljskih beril in se zavemo, da Jezus želi pripeljati človeka k veri, ki daje večno življenje, opazimo, da tu ne gre za Lazarja. Lazar je pač zbolel in zaradi težke bolezni je umrl. Tako kot danes umira veliko ljudi zaradi coronavirusa ali drugih raznoraznih bolezni. Govorim o tem z globokim sočutjem do vseh, ki so na ta način zgubili svojice in drage jim osebe. Smrt bližnje osebe nas vedno pretrese in povzroča bolečino. Tukaj gre za Marto, Lazarjevo sestro, s katero bo Jezus naredil pot k veri. Vse je malo drugeče, kot s človekom, ki je bil slep od rojstva ali s Samarjanko. Jezus dobro pozna Marto in jo ljubi in Marta dobro pozna Jezusa. Gospod je na poti v Betanijo, želi stopiti h grobu, v situacijo moje smrti, razočaranja in obupa, toda ustavi se malo prej in čaka, da mu pride Marta naproti. Tukaj se začne dialog, ki nam razodeva bistvo. Jezus pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11, 25-26) To je situacija, v kateri Marta izpove vero v Kristusa, Božjega sina. Gospod nam želi podariti dar vere tam, kjer vlada smrt, da bi bili priče večnega življenja, ki nam je podarjeno v Jezusu Kristusu. Približa se nam v situaciji, ko smo najbolj potrti, žalostni in ne vidimo izhoda z namenom, da bi nam razodeval Božjo ljubezen. Bog pravi, da odpira naše grobove!
Naprej sledi čudoviti prizor, ker je Marta ravnokar izpovedala vero. V situaciji obupa, smrti se je oklenila Gospoda in vera ji je dala moč, da je šla preko smrti. Gre z svojo sestro Marijo in Jezusom h grobu in ko je Jezus velel: »Odstranite kamen!«, kdo se prvi oglasi in protestira? Marta! Tukaj na primeru Marte čudovito vidimo, da je ta boj vere v človeku do konca, do zadnjega diha. Dobro, verujem, da mi vera v Jezusa daje večno življenje, ampak lepo prosim, pustite tega mrtvaka v meni pri miru, ker že ima zadah, ne bo prijetno! To je tako človeško! Tudi jaz se rad teoretično pogovarjam o večnem življenju, lahko iskreno verujem, prakticiram, da si zagotovim večno življenje, ko se pa Kristus želi dotakniti mojega groba, takoj začnem protestirati: to pa ne! To je smrad, truplo, pustimo v miru, ne dotikajmo se! Poglejte, da tam okrog tega groba se je zbrala cela množica in tudi okrog mene je zbrana cerkev, ki bo priča velikega dogodka - vstajenja v novo življenje, pashe. Toda najprej je treba odpreti grob, da bi ta moj mrtvak, moja duša potopljena v grehu, slišala besedo Jezusa, ki ima moč dati novo življenje. To je najbolj nevralgična točka za vsakega človeka. Bojimo se, da bo nekdo odprl ta grob. Poglejte, kako čudovito vlogo ima cerkev, da odvalji kamen od mojega groba in takrat bom slišal Jezusove besede, ki ma vabijo: »Lazar, pridi ven!«
Sedaj se še vračamo k prejšnji misli. Malo razmišljam, kaj bi naredil, če bi bil na mestu Lazarja. Zagotovo se ta prehod iz smrti v življenje ne da primerjati z nobeno drugo stvarjo. To ni slepi, ki je spregledal, to je najgloblja izkušnja božje ljubezni in moči Jezusa, čigar glas obuja mrtve in ponovno obdarja z življenjem tiste, za katere ni bilo več upanja. Danes nas Jezus kliče: »Pridi ven iz tvojega groba!« Brez vere in poguma ne bo mogoče zapustiti groba. Razmišljam, zakaj nekateri, ki slišijo besedo življenja, ne pridejo ven iz groba, ne zaupajo, da je smrt premagana za vedno? Lazar je bil povezan s povoji, ni mogel normalno hoditi. Drugi so ga razvezali in so mu pomagali.
Bratje in sestre, ta nedelja nas pripravlja za veliko noč! Pomembno je priznati, da sem mrtev zaradi greha. Obstaja neki grob, ki mi greni življenje in navdaja s strahom in žalostjo. To je izkušnja smrti, sebičnosti, slabosti, da v resnici ne morem nobenega ljubiti, ker je globoko v mojem srcu izkušnja smrti, ki me hromi. Sam ne morem priti ven, rabim Cerkev in božjo besedo. Jezus prihaja v ta moj grob, da bi ga odprl, razdejal smrt in mi podaril večno življenje, da bi v meni prebival Božji Duh! Božja ljubezen je neizmerna, za vsakega je upanje!
Ne bojmo se!
