V tem času lahko nekako izkušamo občutek puščave. Vse je isto, nič se ne spreminja. Pomembno pa je, da ta čas živimo kot čas milosti.
Gospod nas v tem času nekako pelje v puščavo, da se pripravimo na njegov prihod, da bi mu pripravili pot. Gospod nam daje možnost, da bi v puščavi, ko je vse mirno, slišali njegov glas, da bi prosili in da bi slišali tudi svoj glas: "Gospod pomagaj mi, spreobrni moje srce, daj mi, da bom srečal Tebe. Mogoče danes, mogoče konec adventa. Predvsem, da se bom vrnil v svojo resničnost, da bom živel ta advent takšen, kot sem in te pričakal z veseljem v srcu."
Da bom slišali tudi glas Janez Krstnika, ki je glas vpijočega v puščavi. On se zaveda, da je njegovo poslanstvo pripraviti pot Gospodu, prinesti besedo življenja v srce drugega človeka. Glas izzveni, utihne, beseda pa ostane in živi v naših srcih in rodi sadove, rodi življenje.
Iz adventnih pridig 2020
Urednik
