Ko se nekdo želi pridružiti gasilcem, športnemu društvu, plesni ali glasbeni skupini ali pa želi postati zdravnik, učitelj, zidar, ali pobiralec smeti, upravičeno od njega pričakujejo, da bo v skupnosti dejaven, delaven, marljiv, da ne bo član samo na papirju, da ne bo samo številka, ampak bo redno prihajal na srečanja vestno opravljal svoje dolžnosti, da bo točen, zanesljiv, odgovoren in bo zavzeto delal to kar je njegova dolžnost, zaradi česar se je vključil v skupino ali poklic.
Če to velja že za skupnosti, ki so jih oblikovali ljudje, toliko bolj velja to za skupnost, ki jo je ustanovil sam Bog, torej za članstvo v Cerkvi, v skupnosti krščenih, v skupnosti Božjih otrok, v Božji ustanovi, ki jo vodi sam Kristus po svojih sodelavcih, papežu, škofih in duhovnikih. V to Božjo skupnost vsak vstopi po prejemu zakramenta svetega krsta, ki je Božji dar. Kakor se je potrebno na vsak poklic pripraviti, tako se je potrebno dobro pripraviti na prejem vsakega zakramenta, saj so posamezni zakramenti stopnje - napredovanje v duhovni rasti in stopnje vse večje odgovornosti v krščanskem poklicu in tudi nove možnosti, za prejemanje novih oblik Božje pomoči.
Koliko vaj je potrebno, da se mlad človek usposobi za dobrega gasilca. Koliko treningov je potrebnih zato, da nekdo postane dober športnik. Koliko let študija in izpitov je potrebnih, da nekdo postane zdravnik, inženir, profesor, veterinar ali dober delavec v katerem koli poklicu. Pri krščanskem poklicu pa gre za trojno poslanstvo dano od Boga: oznanjevanje Božje besede, za izvrševanje bogoslužja in usposobljenost voditi druge k Bogu. Če nekdo ne pozna verskih resnic, če ne pozna vsebine Svetega pisma, če ne pozna Božjih in cerkvenih zapovedi, potem bo težko vršil poslanstvo oznanjevanja. Kdor redno ne moli, ne slavi Boga, redno ne sodeluje pri bogoslužju, ne posveti in izroči vsak dan svojega življenja Bogu, kdor ne dela dobrih del in premagovanj, potem ne bo mogel opravljati poslanstva bogoslužja in zato navduševati ter spodbujati tudi druge. Kdor nima velike želje, da se zveliča, kogar ne skrbi zveličanje svojih otrok, prijateljev, sosedov, župljanov, potem bo težko srbel za svoje lastno zveličanje, verjetno pa bo še manj skrbel za zveličanje bližnjih. Apostol Peter je zapisal: »preživite v strahu čas svojega bivanja na zemlji, ker veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom odkupljeni, marveč z dragoceno krvjo Kristusa. Učenca, ki sta na veliko noč zvečer potovala v vas Emavs in se jima je pridružil sam vstali Jezusa, sta na koncu ugotovila: ali ni bilo najino srce GOREČE, , ko nam je po poti govoril in razlagal pisma. Vsaj nekaj tega žara, te gorečnosti, tega navdušenja Bog upravičeno pričakuje od vsakega, ki je krščen, birman, ki prejema sveto obhajilo.
Kako znamo biti večkrat kritični do duhovnikov, škofov ali celo papeža, sebe pa znamo opravičiti, iskati razloge, zakaj nismo bolj goreči. Bog nam je dal sedem zakramentov. Nikoli ni rekel, da je kakšen zakrament manj pomemben kot drugi, ali da po prejemu katerega od zakramentov ne pričakuje naše zavzetosti. Kdor je bil pri birmi, je prav tako prejel enega od zakramentov, kot duhovnik ali škof, ki prejme zakrament mašniškega ali škofovskega posvečenja. Sveta birma ni nič manj pomemben zakrament kot mašniško posvečenje, le da sveta birma posveti kristjana za izvrševanje krščanskega poklica po meri njegove odgovornosti in njegovega poslanstva, duhovnika pa po meri duhovniške odgovornosti in duhovniškega poslanstva. In vendar na duhovnika ali škofa leti veliko kritike, mirno pa gremo mimo kristjana, birmanca, zakonca, čeprav je morda brezbrižen, nedejaven ali živi neprimerno svojemu krščanskemu poklicu. Bog nas je torej izbral, poklical in posvetil za čudovito poslanstvo, vsakega po njegovi meri in prejetih talentih. Vsi smo ustvarjeni za večno življenje, za vstajenje od mrtvih, za nebesa. To naj bo vir navdušenja, zavzetosti, gorečnosti, da smemo prejemati zakramente, da nas Bog po njih posvečuje in daje pomoč na poti do tega velikega cilja.
Starši in botri lahko svojim otrokom, svojim krščencem in birmancem pomagate na svoj način, duhovniki in škofje na svoj način. Starši in botri jim lahko oznanjate Božjo besedo, jih lahko pomagate, da se dejavno vključujejo v bogoslužje, jih usmerjate na pot vere in krščanskega življenja, duhovnik pa jih lahko pripravi na prejem zakramentov in jim podeli zakramente. Duhovnik lahko za otroke stori tisto, kar starši in botri ne morete; lahko jih krsti, (v smrtni nevarnosti lahko krsti tudi nekdo, ki ni duhovnik), lahko podeli človeku zakrament svete spovedi, lahko mašuje, da prejmemo sveto obhajilo, lahko blagoslovi zakon, lahko s škofovim pooblastilom podeli zakrament svete birme, lahko podeli zakrament bolniškega maziljenja. Kakor molimo za prvoobhajance, birmance , njihove starše in botre, smo vsi poklicani, da molimo za duhovne poklice. (Danes začenjamo pred nedeljo Dobrega Pastirja, molitveni teden za duhovne poklice). Naj bo to teden naše obilne molitve doma, zlasti pa še molitve v cerkvi pri delavniških mašah. Vsi smo soodgovorni tako za mlade kristjane birmance, ki bodo posvečeni za krščanski poklic, kakor za mlade ljudi, ki jih Bog kliče, da bi bili posvečeni za duhovniški poklic.
MG
