Dopoldne je obiskala umirajočega bolnika na domu. Že navsezgodaj se je odpravila k njemu. Vedela je, da jo čaka; vedela je, da trpi in vedela je, kako hvaležen ji je za vsak obisk, za vsak stisk roke, ne le za zdravilo proti bolečini.
Zdaj so dnevi krajši in bil je že večer, ko se je utrujena šele lahko odpravila mimo trgovskega centra domov. Ko je že potiskala nakupovalni voziček nazaj proti parkirišču, sreča starejšo ženo, ki se pogovarja sama s sabo. Ni se dosti zmenila zanjo, ko ji ta ženska pristopi in vpraša, če bi ji lahko kupila kaj za jest, da sta z možem navzkriž in da nima denarja. Podočnjake je imela, ki so izdajali, da je jokala, sicer pa ni bila videti zanemarjeno. Vprašala jo je, kaj bi rada jedla. Pa odvrne ona - samo kruh… Tedaj se spomni na tisti hlebec kruha, ki ji ga je podaril mladenič v ambulanti, seže v prtljažnik in ji ga podari. Obdarjena lačna žena pa ga s tako ljubeznijo objame, stisne k sebi in poreče: "Zdaj boste pa vi lačni?! In… hvala."
Dopoldne je obiskala umirajočega bolnika na domu. Že navsezgodaj se je odpravila k njemu. Vedela je, da jo čaka; vedela je, da trpi in vedela je, kako hvaležen ji je za vsak obisk, za vsak stisk roke, ne le za zdravilo proti bolečini.
Potem je nadaljevala z rednim delom v ambulanti. V tistem popoldnevu se je našel celo nekdo, neki mlad šofer, ki ji je pripeljal hlebec kruha v zahvalo. Tako presenečena in vesela ga je bila!
Po končanem delu se je odpeljala še na svoj stari dom, k ostarelima staršema. Pravzaprav je šla pogledat očeta, ki se je tisto opoldne vrnil iz bolnice. Bila je vesela, dobro si je opomogel po padcu.
Zdaj so dnevi krajši in bil je že večer, ko se je utrujena šele lahko odpravila mimo trgovskega centra domov. Ko je že potiskala nakupovalni voziček nazaj proti parkirišču, sreča starejšo ženo, ki se pogovarja sama s sabo. Ni se dosti zmenila zanjo, ko ji ta ženska pristopi in vpraša, če bi ji lahko kupila kaj za jest, da sta z možem navzkriž in da nima denarja. Podočnjake je imela, ki so izdajali, da je jokala, sicer pa ni bila videti zanemarjeno. Vprašala jo je, kaj bi rada jedla. Pa odvrne ona - samo kruh… Tedaj se spomni na tisti hlebec kruha, ki ji ga je podaril mladenič v ambulanti, seže v prtljažnik in ji ga podari. Obdarjena lačna žena pa ga s tako ljubeznijo objame, stisne k sebi in poreče: "Zdaj boste pa vi lačni?! In… hvala."
Stisnilo jo je pri srcu ob videnem, seže v žep - in kar tako, brez razloga, bolj v zadregi pogleda v telefon. In res zagleda sporočilo: smo v porodnišnici - je pisalo.
O, ljubi Bog, saj res, nanje je pa čisto pozabila! Brž vrne klic, da preveri, če je poskrbljeno za varstvo vnuka. Sicer bi šla še ponj v mesto.
Med vožnjo domov ni drvela, zmolila je desetko v priprošnji za srečen in blagoslovljen porod in doma poročala možu o preživetem dnevu. Noč ni prinesla spanca. Pričakovala je klic, kaj se bo rodilo to noč. Karkoli, da bo le zdravo.
In ko je opolnoči pozvonilo, se ji je zazdelo, kot da je tisti podarjeni hlebec kruha obrodil stoteren sad. Dobila je prvo vnukinjo. Hvala ti ljubi Bog - za vse te darove!
_ _ _ _ _ _ _ _ _
Zdaj pa pozdravljeni - pri tej sveti maši - ne le mladi in otroci, ki tukaj spredaj v zboru pojete Bogu v čast in nam v veselje, ampak tudi vsi ostareli in bolni, ki ste sami ali ob pomoči svojcev danes prišli pred ta oltar. Lepo je videti, kako se družimo generacije starejših in mlajših, zdravih in bolnih, a v priprošnji in zahvali pred Kristusom smo si vsi enaki. In zagotovo potrebujemo drug drugega. Tako nas uči Bog in tako naj bo!
OL
