SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK
Slovenski kulturni praznik smo 8. februarja 2016 po večerni maši v župnijski cerkvi počastili s krajšim kulturnim programom. Zbor je zapel Prešernove pesmi Zdravljica, Prošnja in Luna sije, recitator pa je nastopil s Kuntnerjevo K Prešernu stopim.
V njej se pesnik obrača na Prešerna na Tromostovju, sprašujoč ga po njegovem videnju našega časa, ko most prej deli kot povezuje, ko se na njem bohotita sovraštvo in laž, preko njega pa vodi slepota v zavrženo preteklost. In medtem ko pod njim teče reka zgodovine, ljudstvo prešerno raja in ne loči več smeri prihoda od smeri prihodnosti. A France ne odgovarja. Zgrožen molče stoji in le strmi v svet pod seboj.Marsikdo poreče, da so te podobe sedanjosti preveč črnoglede. Pa so res? Spomnimo se dogajanja ob letošnjem kulturnem prazniku. Še preden se državna prireditev pred praznikom dobro konča, že se njeni ustvarjalci glasno pridušajo nad »cenzuro«, ki da jim je kratila umetniško svobodo pri zasnovi in izvedbi programa. Na praznični dan so trgovski centri odprti, v njih pa se tare nakupovalcev, ki za to opravilo ob delavnikih nimajo časa. Naslednji dan voditelj jutranjega programa na nacionalnem radiu poslušalce prepričuje, da bi bilo kulturni praznik najbolje ukiniti, ker vsako leto vodi v nove zdrahe in ga državljani ne znajo osmisliti. In Prešeren je sredi Ljubljane res lahko zgrožen, ko vidi, kako tuja imena lokalov in reklamna gesla povsod izpodrivajo slovenska, ljudje pa raje kot dobre knjige kupujejo pogrošne novice. 
Se nam bodo vremena sploh kdaj zjasnila in nam zasijale milejše zvezde? S prepričanjem v nezmožnost sprememb gotovo ne, z osveščenostjo pa morda. Za začetek pozabimo na namišljene potrebe, v katere nas prepričujejo trgovci, in plehke stereotipe, ki nam jih podtikajo mediji. Ni staromodno na praznik izobesiti zastavo, se udeležiti kulturne prireditve ali ponovno odpreti Poezije.
BF
