V petek, 18. novembra 2016, se je v veroučni učilnici trlo ljudi, kot že dolgo ne. Ponovno so se želeli srečati z nekdanjim, našim prvim župnikom Jožetom Milčinovičem, ki je bil tokrat gost mesečnega srečanja »Zlate jeseni«.
Ne glede na to, da je marsikdo izmed starejših bil priča dogajanjem v naši župniji po njeni ustanovitvi leta 1980, je bilo več kot zanimivo poslušati številne podrobnosti, ki so ta dogajanja takrat spremljale, zlasti velik zagon, ki je novo cerkev, pa tudi župnijo, hitro postavil na noge. Ni pa seveda šlo tudi brez spotikljajev, ki pa so na srečo ostali v manjšini.
Večina prisotnih se je nato udeležila še večerne sv. maše, kjer je somaševal tudi naš tokratni gost, tako da se je srečanje nepričakovano sprevrglo v majhen župnijski praznik.
V petek, 18. novembra 2016, se je v veroučni učilnici trlo ljudi, kot že dolgo ne. Ponovno so se želeli srečati z nekdanjim, našim prvim župnikom Jožetom Milčinovičem, ki je bil tokrat gost mesečnega srečanja »Zlate jeseni«. Živahen razgovor je bil posvečen dvema temama: časom, ko je pred dobrimi tremi desetletji nastajala naša župnija, pri čemer je bil g. Milčinovič glavna gonilna sila vsega, kar se je pri nas takrat dogajalo, ni pa šlo tudi mimo vprašanj, ki so zadevala sedanje službeno mesto našega gosta - župnije v Kočevski Reki.
Ne glede na to, da je marsikdo izmed starejših bil priča dogajanjem v naši župniji po njeni ustanovitvi leta 1980, je bilo več kot zanimivo poslušati številne podrobnosti, ki so ta dogajanja takrat spremljale, zlasti velik zagon, ki je novo cerkev, pa tudi župnijo, hitro postavil na noge. Ni pa seveda šlo tudi brez spotikljajev, ki pa so na srečo ostali v manjšini.Enako zanimiva so bila tudi vprašanja v povezavi s Kočevsko Reko. Izredno lep kraj, v katerem so več stoletij živeli nekdanji »Kočevarji«, prebivalci nemškega porekla, je doživel že med vojno, zlasti pa po njej zelo hude pretrese. Pol stoletja v bivši državi je bilo to področje zaprto pred ostalim svetom; vse verske objekte so podrli, o veri se ni smelo niti govoriti.
Danes je sicer drugače, vendar se razmeroma maloštevilni prebivalci, priseljeni iz vseh koncev nekdanje države, še vedno ne morejo otresti vseh posledic nekdanjega krutega režima. G. Jože se tam trudi po najboljših močeh, prisotni pa smo mu zagotovili, da bo eno izmed prihodnjih župnijskih romanj vodilo v smer njegove sedanje župnije.
Večina prisotnih se je nato udeležila še večerne sv. maše, kjer je somaševal tudi naš tokratni gost, tako da se je srečanje nepričakovano sprevrglo v majhen župnijski praznik.Š. T. , foto M.T.
