V sedmih desetletjih življenja, ki bi jih v kratkem dosegel, se g. Grden ni z vso zagnanostjo razdajal le pri nas, ampak je bil to način njegovega življenja in delovanja povsod, kamor ga je zanesla pot duhovniškega poklica (Kočevje, Tržič, Jarše, Zlato polje, Fužine, Selce…). Zamisli o raznih oblikah dejavnosti v župnijskem delu so kar vrele iz njega, tako da ga je njegova okolica nemalokrat komajda dohajala.

Življenjske silnice so ga zato čedalje težje dohitevale, kar se je nujno odrazilo v resnih zdravstvenih težavah, ki so ga vse pogosteje spremljale v zadnjih letih. »Namesto neprestane četrte ali celo pete prestave vašega življenjskega zagona, je nujno, da kdaj pa kdaj prestavite tudi nižje« sem ga v avtomobilskem žargonu posvaril ob neki priliki, ko se je vrnil iz daljše bolnišnične nege. Ubogal žal ni preveč , češ: »Ne znam in ne morem drugače«.