Nazarje so kraj bogatega duhovnega izročila. Leta 1624 je škof Tomaž Hren v zahvalo za ozdravljenje tu dal zgraditi loretsko kapelo kot posnetek Marijine nazareške hišice. Iz takratnega poimenovanja Marija Nazaret je nastalo tudi sedanje ime kraja Nazarje. Zaradi čedalje večjega obiska romarjev sta ob kapeli kasneje zrasla cerkev Marijinega oznanjenja in frančiškanski samostan. Samostan je bil za kraje daleč naokrog pomemben tudi zaradi lekarne in ljudske šole, mi pa smo si v njem ogledali knjižnico z dragocenimi primerki verskih in drugih knjig. V samostanu zdaj živita dva brata frančiškana.
V neposredni bližini stoji samostan sester klaris. Njegovo delovanje se je začelo s prihodom treh sester Slovenk iz zagrebškega samostana v Nazarje leta 1978, sedaj pa je v njem šestnajst sester, med njimi tudi sestra Marjeta iz naše župnije. Po skupni molitvi v samostanski kapeli so nam predstavile red in življenje v samostanu. V čistosti, pokorščini in uboštvu živijo ločeno od sveta, v klavzuri. Svoje življenje posvečajo predvsem molitvi in slavljenju Boga, njihova druga opravila pa so še študij duhovnosti, cerkveno petje, gospodinjska in ročna dela in obdelovanje vrta.
V Gornjem Gradu nas je sprejel in nam predstavil zgodovino kraja in cerkve župnik Ivan Šumljak. V kraju je od ustanovitve leta 1140 deloval benediktinski samostan, ki je z ustanovijo ljubljanske škofije leta 1461 prešel pod njeno okrilje in bil nato leta 1473 razpuščen. Kraj je sicer iz zgodovine najbolj poznan kot letna rezidenca ljubljanskih škofov. Sredi 18. stoletja je doživel veliko prenovo, ko so pod škofom Attemsom obnovili škofijski dvorec in zgradili novo katedralo, po prostornini največji sakralni objekt na Slovenskem. Poleg prostornosti jo odlikujejo slike mojstrov Layerja, Metzingerja in Kremser-Schmidta, izredna akustičnost, na romarje pa je velik vtis naredila tudi kapela božjega groba.
V nedeljo, 3. junija 2018, popoldne se je trideset romarjev iz Zadobrove, večinoma članov župnijskega pastoralnega sveta z družinami, odpravilo v Nazarje in Gornji Grad. V Nazarjah smo si ogledali župnijsko cerkev, frančiškanski in klariški samostan, v Gornjem Gradu pa katedralo sv. Mohorja in Fortunata.
Nazarje so kraj bogatega duhovnega izročila. Leta 1624 je škof Tomaž Hren v zahvalo za ozdravljenje tu dal zgraditi loretsko kapelo kot posnetek Marijine nazareške hišice. Iz takratnega poimenovanja Marija Nazaret je nastalo tudi sedanje ime kraja Nazarje. Zaradi čedalje večjega obiska romarjev sta ob kapeli kasneje zrasla cerkev Marijinega oznanjenja in frančiškanski samostan. Samostan je bil za kraje daleč naokrog pomemben tudi zaradi lekarne in ljudske šole, mi pa smo si v njem ogledali knjižnico z dragocenimi primerki verskih in drugih knjig. V samostanu zdaj živita dva brata frančiškana.V neposredni bližini stoji samostan sester klaris. Njegovo delovanje se je začelo s prihodom treh sester Slovenk iz zagrebškega samostana v Nazarje leta 1978, sedaj pa je v njem šestnajst sester, med njimi tudi sestra Marjeta iz naše župnije. Po skupni molitvi v samostanski kapeli so nam predstavile red in življenje v samostanu. V čistosti, pokorščini in uboštvu živijo ločeno od sveta, v klavzuri. Svoje življenje posvečajo predvsem molitvi in slavljenju Boga, njihova druga opravila pa so še študij duhovnosti, cerkveno petje, gospodinjska in ročna dela in obdelovanje vrta.V Gornjem Gradu nas je sprejel in nam predstavil zgodovino kraja in cerkve župnik Ivan Šumljak. V kraju je od ustanovitve leta 1140 deloval benediktinski samostan, ki je z ustanovijo ljubljanske škofije leta 1461 prešel pod njeno okrilje in bil nato leta 1473 razpuščen. Kraj je sicer iz zgodovine najbolj poznan kot letna rezidenca ljubljanskih škofov. Sredi 18. stoletja je doživel veliko prenovo, ko so pod škofom Attemsom obnovili škofijski dvorec in zgradili novo katedralo, po prostornini največji sakralni objekt na Slovenskem. Poleg prostornosti jo odlikujejo slike mojstrov Layerja, Metzingerja in Kremser-Schmidta, izredna akustičnost, na romarje pa je velik vtis naredila tudi kapela božjega groba.BF
