Kuga, lakota in turški vpadi so bile hude nadloge naših krajev v 15. in 16. stoletju. S kugo so tiste čase označevali različne nalezljive bolezni, kot so azijska kuga, črne koze, trebušni tifus, kolera, davica in pegavica. Zanje takrat ni bilo zdravil in so pogosto razsajale kot epidemije, ki so terjale veliko življenj. Kuga je bila po takratnem prepričanju kazen za pregrehe, podobno kot turška pustošenja. Tako je tudi škof Hren ob posvetitvi cerkve v Zadobrovi leta 1603 zapisal, da so jo hudo poškodovali Turki, ko so leta 1529 zaradi božje jeze in pravične sodbe divjali po krščanskih krajih. Nadlogi sta bili tudi povezani – kugo so k nam večkrat zanesli prav Turki.
Podrobnosti o kugi v Ljubljani leta 1599 izvemo v knjigi Vladimirja Travnerja Kuga na Slovenskem iz leta 1934. Bolezen se je v mestu pojavila junija 1599. Vanj sta jo prinesla oglednika, ki ju je mestna oblast poslala na Dolenjsko, da bi ugotovila, kako se obvarovati pred kugo, ki je tam že razsajala. Ukrepi kot ograjevanje mesta, prepoved sejmov in poostrena skrb za čistočo niso zalegli – prvi žrtvi okužbe sta bila prav omenjena oglednika. Črna smrt je nato nezadržno kosila po mestu, posebej v Krakovskem predmestju, kjer je pomorila večino prebivalcev. Ker ji ni bilo videti konca, so mnogi v paniki odšli iz mesta, med njimi deželni stanovi in mestni uradniki v Kamnik, župan Andrej Hren pa k bratu škofu Tomažu Hrenu v Gornji Grad. Vrnili so se šele na zimo, ko je kuga ponehala. Žal ne dokončno, v blažji obliki se je v Ljubljani ponovila že naslednje leto, Kranjsko in sosednje dežele pa je prizdela še večkrat v naslednjih desetletjih.
Škof Tomaž Hren je 28. maja 1606 v cerkvi Device Marije v Polju, ki je bila takrat tako kot sv. Tomaž v Zadobrovi podružnice sv. Petra, posvetil oltar v čast mučencu sv. Sebastijanu, priprošnjiku zoper kužne bolezni. Kot je zapisal v svojem poročilu, je bil oltar postavljen iz pobožnosti vernikov ob razsajanju kuge leta 1599 kmalu po njenem prenehanju.
Kuga, lakota in turški vpadi so bile hude nadloge naših krajev v 15. in 16. stoletju. S kugo so tiste čase označevali različne nalezljive bolezni, kot so azijska kuga, črne koze, trebušni tifus, kolera, davica in pegavica. Zanje takrat ni bilo zdravil in so pogosto razsajale kot epidemije, ki so terjale veliko življenj. Kuga je bila po takratnem prepričanju kazen za pregrehe, podobno kot turška pustošenja. Tako je tudi škof Hren ob posvetitvi cerkve v Zadobrovi leta 1603 zapisal, da so jo hudo poškodovali Turki, ko so leta 1529 zaradi božje jeze in pravične sodbe divjali po krščanskih krajih. Nadlogi sta bili tudi povezani – kugo so k nam večkrat zanesli prav Turki.Podrobnosti o kugi v Ljubljani leta 1599 izvemo v knjigi Vladimirja Travnerja Kuga na Slovenskem iz leta 1934. Bolezen se je v mestu pojavila junija 1599. Vanj sta jo prinesla oglednika, ki ju je mestna oblast poslala na Dolenjsko, da bi ugotovila, kako se obvarovati pred kugo, ki je tam že razsajala. Ukrepi kot ograjevanje mesta, prepoved sejmov in poostrena skrb za čistočo niso zalegli – prvi žrtvi okužbe sta bila prav omenjena oglednika. Črna smrt je nato nezadržno kosila po mestu, posebej v Krakovskem predmestju, kjer je pomorila večino prebivalcev. Ker ji ni bilo videti konca, so mnogi v paniki odšli iz mesta, med njimi deželni stanovi in mestni uradniki v Kamnik, župan Andrej Hren pa k bratu škofu Tomažu Hrenu v Gornji Grad. Vrnili so se šele na zimo, ko je kuga ponehala. Žal ne dokončno, v blažji obliki se je v Ljubljani ponovila že naslednje leto, Kranjsko in sosednje dežele pa je prizdela še večkrat v naslednjih desetletjih.BF
