MEŽNARJEV JANEZ
Sem Mežnarjev Janez iz Zadobrove, tisti sloki možakar z brki. Domačini in okoličani me gotovo vsi poznate, ostalim, ta novim, pa naj razodenem še kako besedo o sebi. Sem vaški mežnar, bolje rečeno zvonar, saj je moje glavno delo, da trikrat na dan odzvonim Angel Gospodov in Ave Marijo. Za vrv v zvoniku vaške cerkvice potegnem le še, če kdo umre in kadar se nam bliža huda ura. Tega zadnjega ni tako malokrat, saj se vaščani ukvarjajo skoraj izključno s poljedelstvom in živinorejo in je uspeh njihovega dela zelo odvisen od božje pomoči.Z družino živim v mežnariji, skromni leseni hišici pod cerkvijo. Premoremo tudi kako živinče in obdelujemo skromno kmetijo. Denarja od vaščanov ne dobim; občasno mi dajejo le kake pridelke. Pravega mežnarskega dela je malo, saj imamo v naši cerkvici mašo le 2-3-krat letno. Skrbim seveda tudi za zunanjščino in notranjščino naše skromne božje hiše, kdaj kaj pometem, pokosim,,,
Pisave, kot vidite, nisem preveč vešč, saj redne šole pri nas še ni. Kako se pišejo in berejo črke in številke nas je vaške mežnarje na prošnjo našega župnika pri Sv. Petru za silo naučil tamkajšnji mežnar in učitelj. Veliko tega ni ostalo v moji, žena pravi nekolikanj trdi glavi; za silo pa le kaj preberem in napišem kaj najnujnejšega.
Danes se vam oglašam zaradi tega, da vam razodenem kaj imenitnega se je zgodilo pri nas na zadnjo nedeljo v mesecu kimavcu (v mestu mu rečejo septembru) prejšnjega leta. Tega dne se je pripeljal v našo vas sam presvetli ljubljanski škof gospod Tomaž Hren in blagoslovil našo novo cerkev. Domači jo s ponosom imenujemo kar cerkev, čeprav kak škodoželjnež iz okolice pravi, da gre le za vaško kapelo. Na ta slovesen dogodek smo čakali zelo dolgo, saj je minilo že vrsto let od takrat, ko so spomladi leta 1529 spet pridivjali k nam krvoločni turški konjeniki in nam povsem razdejali našo staro leseno cerkvico sv. Tomaža. Ljudi še dane spreleti srh, ko se spomnijo kaj vse hudega so doživeli takrat. Zlobni Osmani nam niso razdejali le svetišča, ampak so se znesli tudi nad bližnjimi vasmi. Veliko lesenih in s slamo kritih hiš je bilo požganih, nemalo starejših ljudi so pobili, mlajše so odvedli s seboj. Nihče od slednjih se ni nikoli vrnil. Lahko je bilo takrat ljubljanski gospodi in graščakom na vrhu mestnega hriba, ki jih je varovalo močno obzidje; na ubogo rajo, ki je živela zunaj, v okolici pa ni pomislil nihče!
No, pa se vrnimo k prazničnemu dnevu posvetitve naše cerkve, ko smo si omenjene krute dogodke vsaj za nekaj časa izbili iz glave. Cerkev je sezidal stavbni mojster po nekih načrtih, ki jih je najbrž dobil na škofiji. Kot gradbeni material je služil kameni drobir, ki ga je bilo potrebno pripeljati od drugod, za strop in ostrešje pa so poskrbeli domači tesarji, ki jih je v naših krajih kar nekaj. Kljub skromni notranji opremi, je bila cerkev na dan blagoslovitve lepo okrašena; pred njo smo postavili tudi slavolok z dvema visokima mlajema. Ljudi se je kar trlo, saj česa podobnega še nismo doživeli. Zbralo se jih je gotovo prek tisoč; samo birmancev je bilo skoraj 300. Če računate, da je imel vsak birmanec svojega botra, potem so tu še starši, sorodniki in drugi ljudje... pa se jih je nabralo res veliko.Vprašali se boste od kod v Zadobrovi skoraj 300 birmancev, ko pa v obeh Zadobrovah in Sneberju ne živi niti 300 ljudi? Odgovor je preprost: prišli so tudi od drugod, iz širše okolice, ker v teh krajih ni bilo svete birme že vrsto let. Kriv za to je bil precejšen nered, ki se je s pojavo Lutrove vere razpasel v naših krajih, v zraku pa še nadalje »diši« tudi po turški nevarnosti.
No, tega dne smo na vse drugo pozabili in se veselili dogodka, kakršen se pri nas še ni zgodil. Ne morete si predstavljati kako je završalo med ljudmi, ko je nekdo opazil kočijo, ki se je iz ljubljanske smeri bližala prizorišču. Ljudje so se odkrili, nekateri so celo pokleknili, ko je iz kočije stopil sam presvetli škof našega glavnega mesta in poslušal pozdravni nagovor župana. Čeprav je župan sicer brbljav in korajžen človek, mu pred škofom ni bilo vseeno; kar malo se je zmedel . Zadrega je bila hitro mimo, ko sta iz kočije izstopila še škofijski tajnik in šentpeterski župnik in se je ves sprevod napotil proti cerkvi. Oglasilo se je zvonjenje in dokaj ubrano petje priložnostno sestavljenega vaškega zbora. Slišalo se je kar lepo, čeprav bi bilo lahko še lepše, če bi številnim ženskim glasovom pomagalo kaj več moških.
Kar onemeli smo, ko se je naš visoki gost, po postavi sicer majhne rasti a živahnih kretenj, povzpel na zunaj postavljeno prižnico in z odločno besedo nagovoril množico: » Dragi in spoštovani verniki Zadobrove, Sneberij in drugih okoliških krajev. Prinašam vam darove Svetega Duha in obilo blagoslova,,,« Pridiga je bila kar dolga in tudi maša z blagoslovom cerkve se je raztegnila na poldrugo uro, vendar so ljudje vse to zdržali dokaj mirno in spoštljivo. Sprostilo se je šele potem, ko je bilo slovesnosti konec in ko so se slavnostni gostje napotili na kosilo k županu. Le najbolj pobožne ženice so se zdrenjale v cerkev in se priporočile sv. Tomažu, ostali ljudje pa so se razšli po domovih ali zavili v katero izmed številnih gostiln, ki se jih tod okoli ne manjka in poskrbeli tudi za primerno telesno ugodje slavnostnega dne. Glasno govorjenje, petje, pa tudi glasbo je bilo slišati še dolgo proti večeru. Zato ni čudno, da se je na popoldanske litanije zbralo bistveno manj ljudi, kot na dopoldansko slovesnost.Bodi za danes dovolj! Če hodite kdaj tod naokrog, zavijte tudi v mežnarijo. Živimo sicer skromno, vendar nam gostoljubnosti nikoli ne zmanjka. Pa tudi kak kozarec rujnega se še zmeraj najde. Vendar ne tistega »za kmašnega«! Tega ne smem deliti naokrog!
Štefan Trajbarič
