V ponedeljek, 1.4.2019 ob 20. uri smo v naši župnijski cerkvi z veseljem prisluhnili postnemu razmišljanju dr. Andreja Šegule z naslovom: Kaj imata skupnega postni čas in kolesarjenje. » Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci« (Mt 6,16) – po mnenju predavatelja je tudi v postnem času mnogo spodbud za veselje.
Po njegovem mnenju je pomembno, tako za postni čas, kot tudi za tako dolgo in naporno kolesarjenje, kot tudi sicer v življenju, da imaš jasen cilj pred seboj. V postnem času je naš cilj osebno spreobrnjenje in odkrivanje Božjega Obličja. Sicer se lahko v postnem času ujamemo v množici obveznosti in odrekanj, a to ni najbolj bistveno – »Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen« (Mt 4,6).
»Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4). Bolj kot post in odrekanje je v postnem času pomembno osebno spreobrnjenje. Na navedeni kolesarski poti so sopotniki (3) vsak dan skupaj molili brevir, obiskovali svetišča ob poti in obhajali sveto mašo. Prenočevali so v samostanih, v romarskih zavetiščih, privatnih hišah, garažah, pa tudi na prostem.
Na koncu zanimive predstavitve je predavatelj ugotovil, da je v življenju, v postnem času in na kolesarski poti pomemben jasen cilj, da je pomembno, da ne vidiš samo sebe, temveč tudi ljudi okoli sebe in da je tako postni čas, kot tudi kolesarjenje nekaj, kar navdihuje in krepča in ne nekaj, kar moram in mi pomeni samo obveznost. Ko prideš do cilja, pa ne ostaneš tam (v Fatimi, v Veliki Noči), pač pa nadaljuješ svojo pot in o tem pripoveduješ. »Nato se je v drugi obliki prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo« (Mr 16,12). Povabljeni smo, da z veseljem in navdušenjem pričujemo o tem, »kar nam je storil Gospod.«
V ponedeljek, 1.4.2019 ob 20. uri smo v naši župnijski cerkvi z veseljem prisluhnili postnemu razmišljanju dr. Andreja Šegule z naslovom: Kaj imata skupnega postni čas in kolesarjenje. » Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci« (Mt 6,16) – po mnenju predavatelja je tudi v postnem času mnogo spodbud za veselje.Dr. Andrej Šegula že od otroštva zelo rad kolesari. V svojem zanimivem postnem razmišljanju nam je v sliki in besedi zelo slikovito predstavil 3.200 km dolgo pot in sicer do treh velikih evropskih romarskih svetišč: Lurd, Santiago de Compostela in Fatima, na katero so se odpravili trije navdušenci (še zakonski par).
Po njegovem mnenju je pomembno, tako za postni čas, kot tudi za tako dolgo in naporno kolesarjenje, kot tudi sicer v življenju, da imaš jasen cilj pred seboj. V postnem času je naš cilj osebno spreobrnjenje in odkrivanje Božjega Obličja. Sicer se lahko v postnem času ujamemo v množici obveznosti in odrekanj, a to ni najbolj bistveno – »Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen« (Mt 4,6).Na romanju s kolesom do treh pomembnih evropskih svetišč je bilo veliko različnih srečanj z ljudmi, ki so pomenila priložnosti za spraševanje vesti: Ali bi bil tudi jaz tako gostoljuben do tujcev, bi prinesel kozarec vode zelo žejnemu in izčrpanemu od poti, bi si vzel čas in se pogovoril, neznanim ljudem pripravil malico ali večerjo, povabil tuje ljudi v hišo…. Ali pa bi iskal izgovore, da to ni mogoče, nimam časa, ni v moji pristojnosti ….? V urah in dnevih samote na kolesu je veliko možnosti za taka (postna) razmišljanja.
»Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4). Bolj kot post in odrekanje je v postnem času pomembno osebno spreobrnjenje. Na navedeni kolesarski poti so sopotniki (3) vsak dan skupaj molili brevir, obiskovali svetišča ob poti in obhajali sveto mašo. Prenočevali so v samostanih, v romarskih zavetiščih, privatnih hišah, garažah, pa tudi na prostem.Na koncu zanimive predstavitve je predavatelj ugotovil, da je v življenju, v postnem času in na kolesarski poti pomemben jasen cilj, da je pomembno, da ne vidiš samo sebe, temveč tudi ljudi okoli sebe in da je tako postni čas, kot tudi kolesarjenje nekaj, kar navdihuje in krepča in ne nekaj, kar moram in mi pomeni samo obveznost. Ko prideš do cilja, pa ne ostaneš tam (v Fatimi, v Veliki Noči), pač pa nadaljuješ svojo pot in o tem pripoveduješ. »Nato se je v drugi obliki prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo« (Mr 16,12). Povabljeni smo, da z veseljem in navdušenjem pričujemo o tem, »kar nam je storil Gospod.«M.D.
