"Ja, seveda! Pridite, vesel vas bom!", je bila spodbudna potrditev naše želje, da bi v postnem času poromali v kraje kjer je sedaj naš nekdanji župnik g. Jože Treven.
In smo tudi šli. Prav pisana druščina smo bili, od komaj dobro rojenih do preizkušenih in modrih, ko smo se opoldne po nedeljski maši zbrali, se malo pohecali in razdelili po vozilih ter se odpravili na slikovite obronke Ljubljanskega barja.
Pred župnijsko cerkvijo sv. Vida v Preserjih pod Krimom nas je z nasmehom pričakal in za vsakogar uganil kako hudomušno g. Jože Treven. Ja, takega se spomnimo, ko je še bil v naši župniji. Skupaj smo odšli v cerkev, ki je, preprosto povedano, lep, majhen biser, baročno lahkoten in nedavno obnovljen. G. Jože nam je povedal nekaj pomembnih in nekaj manj pomembnih, a duhovitih zgodb o zgodovini teh krajev, cerkva, njihovih obnov in trenutnega utripa župnijskega življenja.
Z avti smo se nato premaknili pod Žalostno goro nad Preserjem, pravzaprav nad Prevaljami pod Krimom, kjer skoraj "v nebo kipi" božjepotna cerkev Žalostne Matere Božje, in se povzpeli do uravnave s postajami Križevega pota okoli nje. Bogato notranjost, prepredeno z zgodovino in zanimivimi dogodki, nam je razložila domača poznavalka in oblikovalka unikatnih figuraličnih postavitev z malimi kipci iz gline, podobnih jaslicam, ki ponazarjajo dogodke iz Jezusovega življenja.
"Se vidmo še kdaj in čimprej!" se je nato od nas poslovil g. Treven, ki je imel tisti dan še kar nekaj obveznosti.
Med Križevim potom po postajah okoli cerkve so nas spremljali slikoviti razgledi prek Ljubljanskega polja vse do zasneženih gora v ozadju.
"Seveda, ja, gotovo da! Čas za dušco privezat, da nam ne uide!", se je izvilo iz grla nekaterim, ko smo se ustavili pri Podpeškem jezeru in si privoščili par dobrot iz nahrbtnikov, marsikomu pa je zadišala tudi kava iz bližnjega gostišča.
Okrepčani smo se podali na griček v bližini, kjer stoji cerkvica sv. Lovrenca na Jezeru, ki so jo domačini nedavno obnovili. Odklenili smo jo z velikim starim ključem, ki nam ga je zaupal g. Treven, v njej zmolili in zapeli nekaj pesmi. Pred cerkvico smo se še zadnjič skupinsko nastavili Matjaževemu objektivu in se po sprehodu nazaj do jezera počasi poslovili in "napakirali" v avte ter se, hvaležni za lepe vtise in prijetno druženje, odpeljali proti domu.
No, ne čisto vsi. Nekaj nas je vztrajno hotelo preizkusiti še drugi veliki stari ključ ... ki nam je po polurnem sprehodu navkreber odprl stara vrata v cerkvico sv. Ane na griču Šentan nad Preserjem, od koder smo še enkrat s pogledom lahko objeli vse podružnične cerkve te župnije, celo Barje, Polhograjce ... V cerkvi, ki je precej prazna, ker so ji že večkrat izplenili vredne predmete, smo še zmolili in zapeli ter se nato, hvaležni tudi, ker ploham v okolici navkljub ves dan nismo bili mokri, obrnili proti domu.
Preserski župnik, g. Treven je, ko so mu na koncu našega romanja zarožljali tisti ta veliki ključi v nabiralnik, pritekel po stopnicah: "Pa kaj vam je vse ratal !?"
In smo tudi šli. Prav pisana druščina smo bili, od komaj dobro rojenih do preizkušenih in modrih, ko smo se opoldne po nedeljski maši zbrali, se malo pohecali in razdelili po vozilih ter se odpravili na slikovite obronke Ljubljanskega barja.
Pred župnijsko cerkvijo sv. Vida v Preserjih pod Krimom nas je z nasmehom pričakal in za vsakogar uganil kako hudomušno g. Jože Treven. Ja, takega se spomnimo, ko je še bil v naši župniji. Skupaj smo odšli v cerkev, ki je, preprosto povedano, lep, majhen biser, baročno lahkoten in nedavno obnovljen. G. Jože nam je povedal nekaj pomembnih in nekaj manj pomembnih, a duhovitih zgodb o zgodovini teh krajev, cerkva, njihovih obnov in trenutnega utripa župnijskega življenja.
Z avti smo se nato premaknili pod Žalostno goro nad Preserjem, pravzaprav nad Prevaljami pod Krimom, kjer skoraj "v nebo kipi" božjepotna cerkev Žalostne Matere Božje, in se povzpeli do uravnave s postajami Križevega pota okoli nje. Bogato notranjost, prepredeno z zgodovino in zanimivimi dogodki, nam je razložila domača poznavalka in oblikovalka unikatnih figuraličnih postavitev z malimi kipci iz gline, podobnih jaslicam, ki ponazarjajo dogodke iz Jezusovega življenja.
"Se vidmo še kdaj in čimprej!" se je nato od nas poslovil g. Treven, ki je imel tisti dan še kar nekaj obveznosti.
Med Križevim potom po postajah okoli cerkve so nas spremljali slikoviti razgledi prek Ljubljanskega polja vse do zasneženih gora v ozadju.
"Seveda, ja, gotovo da! Čas za dušco privezat, da nam ne uide!", se je izvilo iz grla nekaterim, ko smo se ustavili pri Podpeškem jezeru in si privoščili par dobrot iz nahrbtnikov, marsikomu pa je zadišala tudi kava iz bližnjega gostišča.
Okrepčani smo se podali na griček v bližini, kjer stoji cerkvica sv. Lovrenca na Jezeru, ki so jo domačini nedavno obnovili. Odklenili smo jo z velikim starim ključem, ki nam ga je zaupal g. Treven, v njej zmolili in zapeli nekaj pesmi. Pred cerkvico smo se še zadnjič skupinsko nastavili Matjaževemu objektivu in se po sprehodu nazaj do jezera počasi poslovili in "napakirali" v avte ter se, hvaležni za lepe vtise in prijetno druženje, odpeljali proti domu.
No, ne čisto vsi. Nekaj nas je vztrajno hotelo preizkusiti še drugi veliki stari ključ ... ki nam je po polurnem sprehodu navkreber odprl stara vrata v cerkvico sv. Ane na griču Šentan nad Preserjem, od koder smo še enkrat s pogledom lahko objeli vse podružnične cerkve te župnije, celo Barje, Polhograjce ... V cerkvi, ki je precej prazna, ker so ji že večkrat izplenili vredne predmete, smo še zmolili in zapeli ter se nato, hvaležni tudi, ker ploham v okolici navkljub ves dan nismo bili mokri, obrnili proti domu.
Preserski župnik, g. Treven je, ko so mu na koncu našega romanja zarožljali tisti ta veliki ključi v nabiralnik, pritekel po stopnicah: "Pa kaj vam je vse ratal !?"
"Ja ... jeee ... kar nekak!"
"Sej sem vedu!"
In nas vse še enkrat lepo pozdravlja.
In nas vse še enkrat lepo pozdravlja.
Aleš Poredoš
Foto: Matjaž Maležič