V nedeljo, 17. novembra, smo ponovno imeli zdaj že tradicionalno jesensko srečanje starejših, bolnih in invalidnih faranov naše župnije. Njim je bilo posvečeno dogajanje med sv. mašo ob 8.30 (nagovor na začetku, pridiga, nagovor ob očenašu, pesmi ge. Vere Štebe, ubrano petje pevskega zbora) pa tudi kasnejše družabno srečanje v veroučni učilnici. Udeleženci so v precejšnjem številu prejeli tudi zakrament sv. maziljenja.
Organizatorji iz vrst župnijske Karitas smo si tudi tokrat zaželeli, da bi bila udeležba na podobnih srečanjih še številnejša. Zlasti bi radi pritegnili več tistih, ki zaradi raznih razlogov ne morejo več redno v cerkev. Pomoč ne le sodelavcev ŽK, pač pa tudi drugih župljanov in zlasti domačih iz družinskega okolja, v katerem starejši in bolni živijo, bo pri tem dragocena.
V nedeljo, 17. novembra, smo ponovno imeli zdaj že tradicionalno jesensko srečanje starejših, bolnih in invalidnih faranov naše župnije. Njim je bilo posvečeno dogajanje med sv. mašo ob 8.30 (nagovor na začetku, pridiga, nagovor ob očenašu, pesmi ge. Vere Štebe, ubrano petje pevskega zbora) pa tudi kasnejše družabno srečanje v veroučni učilnici. Udeleženci so v precejšnjem številu prejeli tudi zakrament sv. maziljenja.Srečanje med običajno nedeljsko sv. mašo je zanimivo in koristno iz dveh razlogov: v prvi vrsti so seveda zadovoljni naši starejši preskušeni bratje in sestre v Kristusu, katerim je srečanje v prvi vrsti namenjeno; neprizadeti pa gotovo ne ostanejo tudi mlajši obiskovalci sv. maše, ki ob sobivanju župnijske skupnosti spoznajo zanimive podrobnosti iz jeseni življenja.
Organizatorji iz vrst župnijske Karitas smo si tudi tokrat zaželeli, da bi bila udeležba na podobnih srečanjih še številnejša. Zlasti bi radi pritegnili več tistih, ki zaradi raznih razlogov ne morejo več redno v cerkev. Pomoč ne le sodelavcev ŽK, pač pa tudi drugih župljanov in zlasti domačih iz družinskega okolja, v katerem starejši in bolni živijo, bo pri tem dragocena.Š.T.
