Dragi bratje in sestre!
Dragi bratje in sestre!Gospod nas ima rad in je dober z nami. Čeprav se danes ne moremo srečati pri obhajanju svete maše, pa sem se vendar odločil, da napišem nekaj besed v tolažbo in spodbudo.
Ta tretja postna nedelja je čudovita in v letu »A« slišimo besedo, s katero je prva cerkev pripravljala katehumene in vernike na krst in obhajanje Velike noči, na praznovanje zmage Jezusa Kristusa nad smrtjo. Ne vem, kaj nas še čaka v zvezi z epidemijo koronavirusa in z vsemi ukrepi, ki nam pomagajo preprečiti najhujši izbruh bolezni. Sem prepričan, da nas tudi letos Gospod želi na ta poseben način pripraviti na to največjo skrivnost naše vere, da bi s Kristusom prešli iz smrti v življenje.
Ko pogledamo današnjo Božjo besedo, opazimo sredi izraelskega ljudstva v puščavi občutek
nejevolje, naveličanosti in strahu pred smrtjo: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?«(2 Mz 17,3). Izraelci doživljajo veliko negotovost, ki povzroča godrnjanje in izbruh jeze proti Mojzesu. To je boj vere! Lahko je govoriti o zaupanju v Gospoda, takrat ko nam nič ne manjka in se ne čutimo ogroženih. Izrael rabi to preizkušnjo, da bi odkrili, da v globini srca niso nikoli do konca zaupali v Gospoda. Mojzes tudi doživlja globoko krizo. Ali se bo Bog, ki je vsemogočen, ponižal, da bi spolnil zahteve tega ljudstva? Saj to ni mogoče! To ljudstvo ne prosi več, ampak zahteva od Boga čudež, izziva Boga! Mojzes dvomi, da bo v tej situaciji nezaupanja, besa in godrnjanja Bog naredil čudež in razodel svojo svetost.
Bratje in sestre, ta beseda nam danes govori, da je Bog dober z nami in nam kljub našim grehom, dvomom, zmedi in nezaupanju, želi podariti živo vodo, da bi se odžejali. Ta skala iz katere je pritekla voda, je sam Kristus. Bog nas ni zapustil, Kristus je navzoč med nami in nam želi pomagati, da bi ga častili, kot slišimo v današnjem evangeliju, »v duhu in resnici«.
V današnjem evangeljskem odlomku srečamo Samarijanko. Cerkev želi, da se bomo vsi prepoznali v tej ženi. Samarijani so dandanes zelo zanimivi. Imajo neko vrsto vzporedne religije z judovstvom, toda imeli so svoj tempelj na gori Garizim in še danes obhajajo svojo pasho. Ko smo lani skupaj z duhovniki obiskali ta kraj in goro Garizim, se me je dotaknil ta njihov sinkretizem. Niso se želeli odpovedati svojim malikom, so pa hkrati sprejeli judovsko vero. Težava na katero nas cerkev opozarja je, da je vedno skušnjava ne živeti krščanstva dovolj resno. Bom malo molil, hodil v cerkev, bral božjo besedo, pomagal drugim, mogoče se še angažiral v kakšno stvar v župniji, pa istočasno častil svoje prejšnje malike: zdravja, uspeha, hedonizma, denarja, spolnosti. Danes se Kristus želi približati nam, kot se je približal Samarijanki. Mogoče misliš, da se Kristus s tabo ne bo pogovarjal ali se ti približal, ker si poln grehov ali sploh ne veš, o čem bi se pogovarjal s Kristusom. Tudi takrat je bilo zelo pohujšljivo, da se je Jezus pogovarjal z žensko in vrh tega s Samarijanko (Judje so iskreno sovražili Samarijane). Kristus danes želi vstopiti v globoki dialog s tabo. On edini pozna naše najgloblje želje in hrepenenja. On edini ve, da nas žeja po ljubezni in nas to, kar nam ponuja svet s svojimi maliki, ne odžeja.
Poglejmo še, kaj se dogaja s Samarijanko. Ta proces je zelo pomemben. V začetku vidi v Jezusu Juda, nato nekoga, ki je večji od očaka Jakoba. Ko se Jezus dotakne njenega življenja prepozna v Njem preroka, na koncu pa spozna, da je Jezus Mesija, ki ga tudi ona sama pričakuje. Cerkev želi, da bi nas Jezus razsvetlil in počasi pripeljal do spoznanja, da je On moj edini Odrešenik, moja edina ljubezen. Zato je pomemben vodnjak, prostor, na katerem lahko srečam Kristusa, da bi se začel v mojem srcu ta notranji dialog. Ta vodnjak je cerkev, skupnost bratov in sester, kjer lahko pustim vrč moje prejšnje žeje, mojega starega življenja, da bi poln Božje ljubezni oznanjal veselo novico.
Danes nam Gospod želi dati žive vode, da bi se naučili častiti Boga v duhu in resnici. Naj bo naša hrana »uresničevanje volje tistega, ki nas je poslal, da bi dovršili njegovo delo ljubezni« (prim. J 4,34).
Naj našo dušo žeja po Bogu, živem Bogu! Danes bom to našo veliko žejo po Božji bližini v zakramentu evharistije v imenu vas vseh prinesel pred Božji oltar. Ostanite v Kristusovem miru!
Vaš župnik, Andrzej Gosek
