Toda po vrsti. V prvem berilu slišimo o preroku Samuelu, ki ga je Gospod poslal v Betlehem, da bi mazilil novega kralja, v času, ko še živi prejšni kralj Savel. Samuel mora opraviti to nalogo na skrivaj, pod pretvezo, da gre darovat žgalno daritev. V preroku Samuelu se razodeva naša človeška slepota. Pogosto namreč gledamo in ustavimo pogled na zunanih stvareh, ocenjujemo ljudi po tem, kako zgledajo, kakšen položaj zavzemajo v družbi, kaj so dosegli itd. Tudi Samuelu se je zdelo pomembno, da je bodoči kralj lep, velike postave, urejen, med bolj spoštovanimi sinovi. Bog ne gleda tako kot gleda človek, naše oči vidijo zunanje stvari, Bog pa gleda na človeško srce. To prvo berilo je danes zelo pomembno, ker v njem lahko začutimo, kakšen vid nam hoče podariti Gospod, zakaj smo tudi mi slepi. Ta odlomek o sleporojenim govori o vsakem izmed nas.
Mene osebno ta evangelij sprašuje, kje sem danes? Se lahko poistovetim s sleporojenim beračem ali bolj s farizejem, ki gleda Božja dela, opazuje in ostaja v svojem srcu skeptičen, ne sprejema luči vere. Ali me bodo dogodki teh dni pripeljale h globoki veri? Bom tudi jaz spregledal, da bi videl v konkretnih dogodkih mojega življenja Božjo ljubezen?
Predragi!
Božja besede te nedelje je tako bogata in čudovita, da se bomo dotaknili samo nekaterih stvari.
Prejšnji teden smo premišljevali temo žive vode, vere, zaupanja v Gospoda in Svetega Duha. Danes pa se nam Gospod razodeva kot luč življenja. To je nekaj temeljnega, tako kot človek ne more živeti brez vode, ne more tudi živeti v stalni temi. Za življenje potrebujemo luč!
Toda po vrsti. V prvem berilu slišimo o preroku Samuelu, ki ga je Gospod poslal v Betlehem, da bi mazilil novega kralja, v času, ko še živi prejšni kralj Savel. Samuel mora opraviti to nalogo na skrivaj, pod pretvezo, da gre darovat žgalno daritev. V preroku Samuelu se razodeva naša človeška slepota. Pogosto namreč gledamo in ustavimo pogled na zunanih stvareh, ocenjujemo ljudi po tem, kako zgledajo, kakšen položaj zavzemajo v družbi, kaj so dosegli itd. Tudi Samuelu se je zdelo pomembno, da je bodoči kralj lep, velike postave, urejen, med bolj spoštovanimi sinovi. Bog ne gleda tako kot gleda človek, naše oči vidijo zunanje stvari, Bog pa gleda na človeško srce. To prvo berilo je danes zelo pomembno, ker v njem lahko začutimo, kakšen vid nam hoče podariti Gospod, zakaj smo tudi mi slepi. Ta odlomek o sleporojenim govori o vsakem izmed nas.Sleporojeni človek si predstavlja stvari čiso drugače, ne pozna barv in ne ve kaj pomeni luč. Poleg tega, da je v svojem življenju in delovanju zelo omejen, živi v temi. Zanimivo je tudi dejstvo, da ta sleporojeni nič ne prosi Jezusa, ne išče ozdravitve, se je sprijaznil s svojim stanjem, ker ne pozna drugega življenja. Mogoče je slišal od drugih, ki vidijo, da je ubogi, prikrajšan, toda on tega ne razume. To je tako, kot ko pripoveduješ nekomu, ki ne veruje v Boga o svojih izkušnjah srečanja z Bogom. Za takega človeka je to preveč abstraktno, nedoumljivo. Pogosto ga to ne nagovori, da bi tudi on začel verovati, ker se oklepa svojega starega življenja, je navajen tako živeti in ni pripravljen nič spreminjati. Kaj torej potrebuje? Potrebuje srečanje z Jezusom! Vsi danes potrebujemo srečati Jezusa, da nas reši slepote in razsvetli z lučjo Božje ljubezni.
Ključnega pomena je tudi vprašanje Jezusovih učencev: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« (Jn 9,2) Pogosto doživljamo nesreče ali težke preizkušnje kot Božjo kazen. Res je, da ima greh tudi negativne posledice v življenju slehernega človeka, bodisi verujočega bodisi neverujočega. Jezus pa nam da novi pogled na vprašanje zla, bolezni in različnih preizkušenj. Sedaj se nahajamo v času preizkušnje povezane z različnimi omejitvami, ki povzročajo stisko. Če smo otroci luči, lahko v popolnem zaupanju v Božjo ljubezen odgovorimo z Jezusom: »zgodilo se ja tako, da bi se na nas razodela Božja dela«.
Jezus je v času, ki ni bil za to namenjen, ker je bila sobota, pljunil na tla in s slino naredil blato, s kateril je pomazal oči sleporojenega. To je simbolična gesta. Lahko razumemo to, kar je naredil Jezus na način, da je Jezus zmešal Božjo besedo (slino, to kar prihaja iz Jezusovih ust) z našo resničnostjo (Bog je ustvari človeka iz prahu zemlje, to je tudi izkušnja naše krhkosti, slabosti, grešnosti). Nočem iti predaleč z razlago, ampak ta trenutek me zelo spominja na dogodek z izbruhom epidemije na svetu. Človek ni iskal Jezusa, živeli smo v temi s pogledom uprtim v zunanje in posvetne reči. In naenkrat, »paf«, nekdo nam je vrgel blato na oči, zelo neprijeten trenutek, peče, boli, ne moreš nič, se moraš ustaviti in hitro oprati oči. O, da bi nam vsem Gospod dal tako milost, da bi se umili v vodnjaku Siloa, ki predstavlja krstni studenec in spregledali!
Ta sleporojeni berač spregleda, ne ve pa kdo mu je pomagal. Kako je moral biti čudovit ta trenutek, ko je zagledal svet, kot bi se na novo rodil. Krst je namreč za nas kristjane ponovno rojstvo. V tem trenutku je za njega ključno vprašanje: »Kdo je ta, ki mi je odprl oči?« Vsi ga sprašujejo, farizeji ga zaslišujejo, on pa ne zna odgovoriti. Ta situacija ga je postavila na pot vere, pot iskanja, odgovora na vprašanje: »Kdo je zame Jezus Kristus?« Tudi v njem, tako kot v Samarijanki, se je začel nek proces, ker šele takrat, ko se je drugič srečal z Jezusom in je izpovedal vero v Sina človekovega, lahko rečemo, da mu je Jezus vrnil duhovni vid, je v resnici spregledal. Istočasno pa se farizeji pogrezajo v temo in s svojim razmišljanjem, v katerem obsojajo Jezusa in Njegovo dejanje, ne sprejemajo Božje luči.
Mene osebno ta evangelij sprašuje, kje sem danes? Se lahko poistovetim s sleporojenim beračem ali bolj s farizejem, ki gleda Božja dela, opazuje in ostaja v svojem srcu skeptičen, ne sprejema luči vere. Ali me bodo dogodki teh dni pripeljale h globoki veri? Bom tudi jaz spregledal, da bi videl v konkretnih dogodkih mojega življenja Božjo ljubezen?Ne vem, kako doživljate ta čas, ko ostajamo v negotovosti glede prihodnosti, pa še ločeni živimo drug od drugega ali pač omejeni na najbolj osnovne stike? Kaj se v tem času razodeva v naših srcih in medsebojnih odnosih? Sveti Pavel nas v pismu Efežanom opogumlja, da je vse, kar se razodeva luč. Gospod nas razsvetljuje, On je luč življenja! Podarja nam to kar najbolj potrebujemo za življenje - luč Božje ljubezni!
»Prebudi se, ki spiš,
in vstani od mrtvih
in razsvetlil te bo Kristus.«
(Ef5,14)
Vaš župnik
