MOJI SPOMINI NA G. NADŠKOFA ALOJZA URANA
G. nadškofa Alojza Urana poznam od takrat, ko je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa. Ker pojem pri MePZ Anton Foerster, smo se, od njegove umestitve naprej, z njim srečevali na mnogih slovesnostih v ljubljanski stolnici, ki smo jih s svojim petjem polepšali. Po njih pa smo na druženju vedno še skupaj zapeli nekaj pesmi, saj se njegovemu namigu za skupno petje ni bilo moč upreti. To so bili vedno posebni trenutki.G. Uran je bil človek širokega srca, vedno dobre volje, nasmejan in topel do vsakega. Ob njem si se počutil, kot da se poznaš z nji že zelo dolgo, kot da si od nekdaj njegov dober prijatelj. Vedno je vse in vsakogar sprejel odprtih rok in se mu z iskrenim srcem približal.
Zato je bilo vedno posebej lepo, kadar smo se srečali, pa naj je bil to krst sedmega otroka našega sopevca Vinka, sprejemi Luči miru iz Betlehema, ki smo jo tudi na škofijo prinesli skavti in taborniki, romanje bolnikov na Brezje, koncert Radia Ognjišče, Slovenski evharistični kongres v Celju ali kje drugje.
Prav gotovo pa je bil zame eden najlepših in najmočnejših trenutkov, ko je, potem, ko se je vrnil iz izgnanstva, na Gala koncertu Radia Ognjišče zapel pred polno Galusovo dvorano: »Gospod, ti veš, da ljubim te, ti veš kaj v srcu skrito je…«(za poslušanje klikni na fotografijo). Še danes se mi naježi koža, ko se spomnim tega njegovega tako pomenljivega petja.Sedaj g. Lojze prepeva z angeli in svetniki v nebeškem zboru in, sem prepričan, priporoča nebeškemu Očetu vse nas in njemu tako drago domovino Slovenijo. Hvala, za vse lepe trenutke druženja z vami in naj vam bo usmiljeni Oče bogat plačnik za vse, kar ste dobrega storili.
Matjaž M
