Današnja nedelja zaključuje velikonočno osmino in jo imemujemo bela nedelja zaradi tradicije, da so novokrščeni bili oblečeni vsak dan pri bogoslužju v bele obleke - simbol novega življenja, ki nam ga prinaša Jezus Kristus. Jezus je tudi razodel sveti sestri Faustini, da je ta nedelja povezana z Božjim usmiljenjem in to je tudi potrdil papež Janez Pavel II. Tako se na današnjo nedeljo zahvaljujemo Bogu za novo življenje, ki ga prejemamo od Boga v zakramentu svetega krsta, pa tudi v zakramentu sprave, ki so ga cerkveni očetje imenovali »ponovni krst«, ker obnavlja v nas Božje življenje z močjo Svetega Duha. Zakrament sprave, odpuščanja grehov, naredi, da so naše obleke zmeraj bele, kljub našim grehom in padcem. Tukaj se dotikamo velike skrivnosti Božjega usmiljenja, ki je brez pomoči in delovanja Svetega Duha v nas, ne moremo razumeti.
Mogoče pa imamo v sebi strah sveta in strah pred svetom, ki se mešata in povzročata to držo, da smo še vedno zaprti, zaklenjeni, ker nam to daje občutek varnosti. Ne gre tukaj za to, ali so v tem času epidemije vrata cerkve fizično zaklenjena, gre je vprašanje, kakšna je moja notranja drža, ali smo kot občestvo, kot Cerkev odprti? Veliko lažje je zapreti se vase, da se ne pokaže, kaj pravzaprav nosim v srcu, kako sem prazen in nebogljen. To je res strah, ki človeka paralizira in sili k zaprtosti. Zakleniti se v svoj varen prostor, da bi imel mir. Danes vam želim oznaniti veselo novico, da Gospod prihaja k nam, kljub našim strahovom in zaklenjenim vratom, prihaja, da bi nam prinesel mir, ki ga vsi iščemo in po katerem hrepenimo. Ta mir je drugačen, kot ta ponaredek, ki ga imenujemo mir. Gospodov mir me osvobaja, da mi ni treba več bežati pred drugim človekom in se zaklepati vase. Gospodov mir nam daje moč, da premagamo v sebi strah pred prihodnostjo, strah pred ne čutiti se ljubljenega, strah pred biti zavrnjen v družbi, strah, da se pokažejo moje napake, moji grehi, moja praznina, moje zasvojenosti. Ta strah ima osebno razsežnost, ki sem jo sedaj opisal, ima pa tudi družbeno razsežnost in povzroča zaprtost, da se bojimo ljudi, ki so drugačni kot mi. Ta strah se rodi tam, kjer ni izkušnje srečanja z vstalim Jezusom. Ne bojte se, če bo kdo danes pogledal svoje srce in ugotovi, da je v strahu, da je zaprt, ker se že dolgo ne pogovarja z bližnimi, nosi v srcu neke zamere, se slabo počuti v tej izolaciji, ker ne more pobegniti od sebe, od negotovosti in sploh je težko karkoli načrtovati, itd. Zato je zelo pomembno, da sprejmemo danes Svetega Duha. Biti kristjan pomeni biti poslan v svet z veselim oznanilom v moči Svetega Duha. To je beseda za vse nas, ne samo za župnika in mogoče še za člane župnijskega pastoralnega sveta, ne pa zame, ki ne hodim redno ob nedeljah k maši, če pa pridem, 
sem blizu izhoda in imam mogoče že nekaj let krizo vere in ne vidim smisla v vsem tem. Torej si ti danes kot Tomaž, ki se ne da prepričati, da je Gospod vstal od mrtvih, da živi in da smo ga res srečali. Ti potrebuješ osebno srečanje s Kristusom. Toda pogum, Kristus ima rad Tomaža, tudi tebe ljubi in želi priti še enkrat samo zaradi tebe in tvojih dvomov.
Današnja nedelja zaključuje velikonočno osmino in jo imemujemo bela nedelja zaradi tradicije, da so novokrščeni bili oblečeni vsak dan pri bogoslužju v bele obleke - simbol novega življenja, ki nam ga prinaša Jezus Kristus. Jezus je tudi razodel sveti sestri Faustini, da je ta nedelja povezana z Božjim usmiljenjem in to je tudi potrdil papež Janez Pavel II. Tako se na današnjo nedeljo zahvaljujemo Bogu za novo življenje, ki ga prejemamo od Boga v zakramentu svetega krsta, pa tudi v zakramentu sprave, ki so ga cerkveni očetje imenovali »ponovni krst«, ker obnavlja v nas Božje življenje z močjo Svetega Duha. Zakrament sprave, odpuščanja grehov, naredi, da so naše obleke zmeraj bele, kljub našim grehom in padcem. Tukaj se dotikamo velike skrivnosti Božjega usmiljenja, ki je brez pomoči in delovanja Svetega Duha v nas, ne moremo razumeti.V današnjem evangeljskem odlomku vidimo apostole, ki so zbrani skupaj v dvorani zadnje večerje. Spremlja jih strah, ki se da razlagati na dva načina. En način je strah pred Judi. Videli so namreč, kaj se je zgodilo z Jezusom, kako je bil mučen in križan. Dobro poznajo značaj voditeljev ljudstva, ki želijo, da se na Jezusa pozabi in tu so na vrsti Njegovi učenci, ki bodo nadaljevali Njegov nauk. Ali se bodo razkropili in zaradi strahu odnehali. Učenci vedo, da bi se v prvem primeru hujskanje in preganjanje usmerilo proti njim. Kako oznanjati vstajenje Jezusa v svetu, ki se hoče znebiti spomina na Jezusa, ki želi živeti svoje življenje brez odrešenika ali v stalnem pričakovanju, da bo še prišel odrešenik, ki bo odgovarjal našim pričakovanjam? Tisti drugi način, kako razumeti besedo strah, je strah Judov. Tukaj gre bolj za ta strah, ki ga okušajo Judje, ki niso verovali v vstajenje Jezusa Kristusa. Za nas bi to pomenilo, da smo kljub temu, da smo v cerkvi, še vedno podvrženi strahu, ki ga živi svet, vsi tisti, ki ne verujejo v vstajenje in nimajo v sebi večnega življenja.
Mogoče pa imamo v sebi strah sveta in strah pred svetom, ki se mešata in povzročata to držo, da smo še vedno zaprti, zaklenjeni, ker nam to daje občutek varnosti. Ne gre tukaj za to, ali so v tem času epidemije vrata cerkve fizično zaklenjena, gre je vprašanje, kakšna je moja notranja drža, ali smo kot občestvo, kot Cerkev odprti? Veliko lažje je zapreti se vase, da se ne pokaže, kaj pravzaprav nosim v srcu, kako sem prazen in nebogljen. To je res strah, ki človeka paralizira in sili k zaprtosti. Zakleniti se v svoj varen prostor, da bi imel mir. Danes vam želim oznaniti veselo novico, da Gospod prihaja k nam, kljub našim strahovom in zaklenjenim vratom, prihaja, da bi nam prinesel mir, ki ga vsi iščemo in po katerem hrepenimo. Ta mir je drugačen, kot ta ponaredek, ki ga imenujemo mir. Gospodov mir me osvobaja, da mi ni treba več bežati pred drugim človekom in se zaklepati vase. Gospodov mir nam daje moč, da premagamo v sebi strah pred prihodnostjo, strah pred ne čutiti se ljubljenega, strah pred biti zavrnjen v družbi, strah, da se pokažejo moje napake, moji grehi, moja praznina, moje zasvojenosti. Ta strah ima osebno razsežnost, ki sem jo sedaj opisal, ima pa tudi družbeno razsežnost in povzroča zaprtost, da se bojimo ljudi, ki so drugačni kot mi. Ta strah se rodi tam, kjer ni izkušnje srečanja z vstalim Jezusom. Ne bojte se, če bo kdo danes pogledal svoje srce in ugotovi, da je v strahu, da je zaprt, ker se že dolgo ne pogovarja z bližnimi, nosi v srcu neke zamere, se slabo počuti v tej izolaciji, ker ne more pobegniti od sebe, od negotovosti in sploh je težko karkoli načrtovati, itd. Zato je zelo pomembno, da sprejmemo danes Svetega Duha. Biti kristjan pomeni biti poslan v svet z veselim oznanilom v moči Svetega Duha. To je beseda za vse nas, ne samo za župnika in mogoče še za člane župnijskega pastoralnega sveta, ne pa zame, ki ne hodim redno ob nedeljah k maši, če pa pridem, sem blizu izhoda in imam mogoče že nekaj let krizo vere in ne vidim smisla v vsem tem. Torej si ti danes kot Tomaž, ki se ne da prepričati, da je Gospod vstal od mrtvih, da živi in da smo ga res srečali. Ti potrebuješ osebno srečanje s Kristusom. Toda pogum, Kristus ima rad Tomaža, tudi tebe ljubi in želi priti še enkrat samo zaradi tebe in tvojih dvomov.Ta beseda je močna, ker v vsakem izmed nas je nekaj od Tomaževe drže, tako težko verujemo v to, kar nas Jezus uči v Cerkvi. Jezus pa se pusti dotakniti, da se s svojo nevero in kot človek poln dvomov lahko dotaknem Njegovih ran, ki govorijo, da me Gospod res ljubi in da so moji grehi v resnici odpuščeni. Tako veliko je Božje usmiljenje!
Bratje in sestre! Vabim vas, da bi se danes v srcu razveselili in utrdili vero v Božjo ljubezen do nas. Kristus je zares vstal! Aleluja! Danes prihaja k nam, ki smo zaprti, da bi nam pokazal, kako nas ljubi in da nas ne želi zapustiti v strahu.
Naj mir vstalega Gospoda napolni naša srca!
Vaš Župnik
