Začetek 16. stoletja je bil nemiren čas, ki so ga zaznamovale vojne, bolezni in naravne nesreče. Leta 1508 se je med Habsburžani in Benečani vnela vojna za prevlado na severnem Jadranu in v Furlaniji, v katero je bilo na cesarski strani poslanih tudi veliko mož iz naših krajev. Med njo se je leta 1510 razširila kuga, ki je kosila tako med vojaki kot civilnim prebivalstvom, sledile pa so ji lakota in ropanja. In kot da to ni bilo dovolj, je pomladi leta 1511 naše kraje prizadel tudi najmočnejši znan potres na slovenskem ozemlju, t.i. idrijski potres, ki so ga čutili po vsej srednji Evropi. V njem je umrlo na tisoče ljudi in nastala velika materialna škoda. Stiske tistega časa so botrovale graditvi marsikatere cerkve. Ljudsko izročilo pravi, da so se tudi za postavitev kašeljske domačini zobljubili, da bi se rešili nadlog.
Ljubljansko škofijo je takrat vodil Krištof Ravbar, ki je bil kot knezoškof in zvest podanik habsburškega dvora zaposlen ne le s cerkvenimi, pač pa tudi z diplomatskimi in vojaškimi dolžnostmi, tako da je potreboval pomoč pri škofovskih opravilih. Posvečevalec kašeljske cerkve Natalis de Turre (v nekaterih dokumentih tudi a Turre oz. a Torre), po rodu iz Vicenze, je bil škof na otoku Krku (episcopus Veglensis) v letih od 1515 do 1528. V ljubljanski škofiji je kot Ravbarjev namestnik leta 1520 posvetil tudi druge cerkve, tako 22. februarja cerkev svetega Andreja v Srednjih Gameljnah, 27. februarja pa dve cerkvi v današnjem Polju v Ljubljani: prenovljeno cerkev Device Marije vnebovzete in novo zgrajeno cerkev Svetega Duha, ki naj bi jo po zaobljubi postavili vaščani Slap. Prva je bila po ljubljanskem potresu obnovljena in povečana ter ponovno posvečena leta 1897, druga pa ne stoji več in je vizitacije ne omenjajo že od konca 18. stoletja.
16. septembra 1520 je namestnik ljubljanskega škofa Natalis de Turre v Kašlju posvetil cerkev sv. Andreja. Ta je imela poleg glavnega oltarja, posvečenega zavetniku cerkve, tudi stranska oltarja sv. Barbare in sv. Ahacija.
Začetek 16. stoletja je bil nemiren čas, ki so ga zaznamovale vojne, bolezni in naravne nesreče. Leta 1508 se je med Habsburžani in Benečani vnela vojna za prevlado na severnem Jadranu in v Furlaniji, v katero je bilo na cesarski strani poslanih tudi veliko mož iz naših krajev. Med njo se je leta 1510 razširila kuga, ki je kosila tako med vojaki kot civilnim prebivalstvom, sledile pa so ji lakota in ropanja. In kot da to ni bilo dovolj, je pomladi leta 1511 naše kraje prizadel tudi najmočnejši znan potres na slovenskem ozemlju, t.i. idrijski potres, ki so ga čutili po vsej srednji Evropi. V njem je umrlo na tisoče ljudi in nastala velika materialna škoda. Stiske tistega časa so botrovale graditvi marsikatere cerkve. Ljudsko izročilo pravi, da so se tudi za postavitev kašeljske domačini zobljubili, da bi se rešili nadlog.Ljubljansko škofijo je takrat vodil Krištof Ravbar, ki je bil kot knezoškof in zvest podanik habsburškega dvora zaposlen ne le s cerkvenimi, pač pa tudi z diplomatskimi in vojaškimi dolžnostmi, tako da je potreboval pomoč pri škofovskih opravilih. Posvečevalec kašeljske cerkve Natalis de Turre (v nekaterih dokumentih tudi a Turre oz. a Torre), po rodu iz Vicenze, je bil škof na otoku Krku (episcopus Veglensis) v letih od 1515 do 1528. V ljubljanski škofiji je kot Ravbarjev namestnik leta 1520 posvetil tudi druge cerkve, tako 22. februarja cerkev svetega Andreja v Srednjih Gameljnah, 27. februarja pa dve cerkvi v današnjem Polju v Ljubljani: prenovljeno cerkev Device Marije vnebovzete in novo zgrajeno cerkev Svetega Duha, ki naj bi jo po zaobljubi postavili vaščani Slap. Prva je bila po ljubljanskem potresu obnovljena in povečana ter ponovno posvečena leta 1897, druga pa ne stoji več in je vizitacije ne omenjajo že od konca 18. stoletja.BF
