NADŠKOFOVA ZAHVALA OB LETOŠNJI ZAHVALNI NEDELJI
Ko ob letošnji zahvalni nedelji razmišljamo, za kaj naj bi se zahvalili Bogu in drug drugemu, smo skoraj v zadregi. Leto, ki je za nami, je bilo tako posebno, tako zelo drugačno od vseh drugih let, da večina v svojem življenju nečesa podobnega še ni doživela. To leto je zaznamoval virus, ki je naprej ustavil življenje v naši državi. Kdo bi si lani ob tem času predstavljal, da tudi v cerkvah ne bo bogoslužja z verniki, še manj pa, da bodo velikonočni prazniki potekali brez obredov velikega tedna, brez običajnega blagoslova jedil, brez vstajenjske procesije? Ničesar od tega praktično ni bilo – vsaj ne tako kakor druga leta. Za toliko doživetij smo bili prikrajšani, toliko izrazov naše vere in občestvenosti nam je bilo odvzetih.Vseeno pa globoko čutim, da se vam moram zahvaliti. Tolikim ljudem, ki so v tem posebnem času pokazali, da so v resnici ljudje, tolikim kristjanom, ki so s svojimi dejanji pokazali, da je evangelij njihovo življenjsko vodilo. Najprej se želim zahvaliti zdravstvenim delavcem, strokovnim službam, ministrstvom in vladi, ki je ob vsej negotovosti in neštetih vprašanjih na začetku pandemije pogumno in odločno sprejemala odločitve, da smo dobili dovolj zaščitnih sredstev in da nam je uspelo zaustaviti širjenje virusa.
Rad bi se zahvalil našim duhovnikom, ki so s poslušnostjo Svetemu Duhu in odprtostjo za njegovo delovanje odkrivali poti in načine, kako ostati z ljudmi, kako prihajati k njim in jim prinašati tolažbo, upanje in Božjo besedo. Njihovo ravnanje je pokazalo, da so v resnici pastirji občestva in ne zgolj menedžerji župnij. Dragi bratje duhovniki, zahvaljujem se vam za to pričevanje. Hvaležen sem redovnim skupnostim, ki so v tem času pomnožile molitve za zdravstvene delavce, za bolnike, za tiste, ki jim strežejo, za znanstvenike in za vse, ki so bili kakor koli udeleženi v prizadevanju za obvladovanje te bolezni. Kakor ste vi pomnožili molitve, naj Bog pomnoži vaše poklice.
Zahvaljujem se vam, dragi bratje in sestre, ki ste v tem času odkrivali, kaj je v vašem življenju dragoceno. Mnogi ste odkrili, kako pomembna je družina, in to v vseh časih. Spoznavali ste lepoto skupne molitve, naučili ste se blagoslavljati sebe, svoje domove in tudi velikonočna jedila. Posebej sem vam hvaležen, da niste pozabili na svoje duhovnike. Mnogi so povedali, da ste jih poklicali, da ste na vrata župnišča obesili vrečko s hrano, da ste nakazali svoj denarni prispevek. Duhovniki so bolj živo začutili, da cenite njihovo navzočnost in delo med vami. Hvala vam za to.Ne morem pozabiti delovanja Karitas v tem času. Svoje delovanje so prilagodili razmeram in skrbeli za pomoči potrebne. Posebej je razveseljivo, da je med prostovoljce prišlo 1500 mladih, ki so svoje mlade moči in sočutno srce izročili v službo bližnjega. Evangelij ni bil več zapisana, ampak je postal živeta beseda.
Gospod, ki vidi v srce, bo znal blagosloviti še vse tiste darove in sadove, ki so v tem času dozoreli v skritosti vaše ljubezni in vere. Sam pa v molitvi prosim dobrega Boga, naj blagoslovi vašo dobroto, naj vam da vsega, kar potrebujete, in naj vas ohranja zdrave, da boste mogli še naprej pričevati za njegovo ljubezen.
msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof
