Pravzaprav mi vemo o življenju sv. Jožefa le toliko, kot nam poročajo evangelisti. Vemo nekaj o njem ob rojstvu Jezusa Kristusa, kot je zapisal evangelist Luka. Vemo o njem, ko sta Jožef in Marija šla darovat Jezusa v tempelj. Vemo tudi o tem obredu, ko je dvanajstletni Jezus bil v templju. Potem pa o Jezusu in tudi o sv. Jožefu ne vemo skoraj nič do Jezusovega krsta, ker je Jezus živel skrito življenje v sveti družini v Nazaretu z Jožefom in Marijo.
Predstavljajte si, kakšno bogastvo je doživljal sv. Jožef, ko je bila njemu, kot očetu družine, izročena ta velika skrivnost, da bi skrbel za božjega sina. Začetek je bil za njega težek, lahko bi rekli, da se mu je vse življenje obrnilo na glavo, ko mu je Marija povedala, da je noseča. Težko si je predstavljati, kakšen je moral biti takrat njun odnos. Ona ga tudi ima neskončno rada. In kaj, kako naj pove, da je noseča od sv. Duha, da je to božji sin. Kako bo to verjel, kako to povedati. Marija je naredila eno stvar, ki jo je lahko - vse to je izročila Bogu. Verjetno je tudi veliko molila in prosila Boga, da bi razodel sv. Jožefu to skrivnost, to, da je Bog poslal angela.
Sv. Jožef izpolnjuje vlogo očeta, ampak noče s svojim likom, s svojo osebo na nek način prikriti pravega očeta Jezusu Kristusu, to je Boga. Vedno vse kar dela, kar govori, želi z veliko nežnostjo vzgajati Jezusa, da bi imel odnos z Bogom. Ne, jaz sem tvoj oče, jaz ti bom tako naredil. Verjetno je, čeprav nimamo zapisane nobene besede, ki bi jo Jožef izrekel, govoril: »Bog je tako želel. Bog je tako namenil. Naj se izpolnjuje božja volja.« Tako ponižen je bil. Ampak to, kar je delal, je zelo močna beseda. Ker Jožef govori preko svojega dela, on razodeva svojo vero preko dejanj. To, kar pravi sv. Jakob: »Vera brez del je mrtva.«(Jak 2, 26) Pri sv. Jožefu se to pokaže zelo jasno. Sv. Jožef je imel en poseben dar in zato ga Cerkev tudi časti. Med vsemi svetniki je bil on izbran, izvoljen, da bi bil, poleg device Marije, ki je bila božja mati, v posebni bližini Jezusa Kristusa.
V tem letu, v katerem se bomo še večkrat vračali k liku sv. Jožefa, ga prosili za pomoč pri vzgoji otrok, in kot zavetnika očetov, družin in kot tistega, ki je imel poseben odnos z Jezusom Kristusom, kot zavetnika dobre smrti in kot zavetnika tudi vseh delavcev. Da bi nam Bog dal ta mir, to zaupanje v Boga. Ker mislim, da pri sv. Jožefu to najbolj jasno stopa v ospredje, to njegovo zaupanje v Boga. Vračali se bomo k premišljevanju vsega tega, te zgodovine, ki jo je Bog naredil s sv. Jožefom. Jaz upam, da bo ta današnji praznik v nas vžgal ta ogenj, tiho željo, da bi se povezali s sv. Jožefom.
S praznikom svetega Jožefa, varuha sv. družine se je začelo sveto leto družine.
Družina je temeljna celica družbe in cerkve, ki je v sodobnem svetu čedalje bolj ogrožena.
V pridigi je g. župnik lepo orisal lik sv. Jožefa, ki se je v velikem zaupanju v božjo pomoč pravilno in pogumno odločal in izpolnjeval božjo voljo.
Bratje in sestre,
obhajamo slovesni praznik sv. Jožefa v tem letu, ki je posvečeno sv. Jožefu. In ob tem je tudi papež napisal pismo, ki govori o sv. Jožefu, o tem, kako je sv. Jožef kot oče učil Jezusa Kristusa dela in odnosa z Bogom.
Pravzaprav mi vemo o življenju sv. Jožefa le toliko, kot nam poročajo evangelisti. Vemo nekaj o njem ob rojstvu Jezusa Kristusa, kot je zapisal evangelist Luka. Vemo o njem, ko sta Jožef in Marija šla darovat Jezusa v tempelj. Vemo tudi o tem obredu, ko je dvanajstletni Jezus bil v templju. Potem pa o Jezusu in tudi o sv. Jožefu ne vemo skoraj nič do Jezusovega krsta, ker je Jezus živel skrito življenje v sveti družini v Nazaretu z Jožefom in Marijo.Predstavljajte si, kakšno bogastvo je doživljal sv. Jožef, ko je bila njemu, kot očetu družine, izročena ta velika skrivnost, da bi skrbel za božjega sina. Začetek je bil za njega težek, lahko bi rekli, da se mu je vse življenje obrnilo na glavo, ko mu je Marija povedala, da je noseča. Težko si je predstavljati, kakšen je moral biti takrat njun odnos. Ona ga tudi ima neskončno rada. In kaj, kako naj pove, da je noseča od sv. Duha, da je to božji sin. Kako bo to verjel, kako to povedati. Marija je naredila eno stvar, ki jo je lahko - vse to je izročila Bogu. Verjetno je tudi veliko molila in prosila Boga, da bi razodel sv. Jožefu to skrivnost, to, da je Bog poslal angela.Za sv. Jožefa je bilo sicer možno le eno, da ga je prevarala, da mu ni bila zvesta. Ker je imel zelo rad devico Marijo in ker je želel živeti pošteno, pravično življenje pred Bogom, je poskušal tudi prevzeti to »krivdo« Marije na sebe. Ni hotel, da bi Marija trpela. Ampak sv. Jožef je, kot vidimo in nam poroča evangelij, globoko zaupal Gospodu. In v tem svojem notranjem boju, v teh stiskah, ki jih je doživljal, ni preklinjal Boga, ni govoril nič proti Mariji, niti ni sklenil v srcu, da se bo na nek način branil, zagovarjal, dokazoval, da je on nedolžen itd.. Jožef je bil pripravljen sprejeti »krivdo« nase.
Bog je v tem trenutku preizkusil njegovo srce zelo močno. Mu je tudi razodel v spanju to veliko skrivnost. Je zanimivo, da je Jožef vsa razodetja prejemal v spanju. Tako kot pravi psalm, da Bog daje svojim prijateljem v spanju. Tisti, ki ne zaupajo v Boga, veliko delajo in se trudijo, a zaman čuva stražnik, če Bog ne varuje mesta. In zaman vstajate pred svitom in težko delate za kruh, če Bog tega ne nakloni, Bog ga daje svojim prijateljem v spanju (Ps 127 1-2). In v življenju Jožefa se izpolnjuje ta psalm. Bog mu daje v spanju to besedo, ki mu razodeva skrivnostni božji načrt. Jožef, ko sliši ta božji glas, ko mu je oznanjeno po angelu, nima nobenih vprašanj več, nima dvomov. Naredi tako, kot pravi Bog. Nima več pomislekov, kaj bodo drugi rekli. Jožef sprejme božjo besedo in jo izpolni. In 30 let potem živi v senci in tudi ne vemo točno, kdaj je sv. Jožef odšel v očetovo hišo.
Sv. Jožef izpolnjuje vlogo očeta, ampak noče s svojim likom, s svojo osebo na nek način prikriti pravega očeta Jezusu Kristusu, to je Boga. Vedno vse kar dela, kar govori, želi z veliko nežnostjo vzgajati Jezusa, da bi imel odnos z Bogom. Ne, jaz sem tvoj oče, jaz ti bom tako naredil. Verjetno je, čeprav nimamo zapisane nobene besede, ki bi jo Jožef izrekel, govoril: »Bog je tako želel. Bog je tako namenil. Naj se izpolnjuje božja volja.« Tako ponižen je bil. Ampak to, kar je delal, je zelo močna beseda. Ker Jožef govori preko svojega dela, on razodeva svojo vero preko dejanj. To, kar pravi sv. Jakob: »Vera brez del je mrtva.«(Jak 2, 26) Pri sv. Jožefu se to pokaže zelo jasno. Sv. Jožef je imel en poseben dar in zato ga Cerkev tudi časti. Med vsemi svetniki je bil on izbran, izvoljen, da bi bil, poleg device Marije, ki je bila božja mati, v posebni bližini Jezusa Kristusa.V tem letu, v katerem se bomo še večkrat vračali k liku sv. Jožefa, ga prosili za pomoč pri vzgoji otrok, in kot zavetnika očetov, družin in kot tistega, ki je imel poseben odnos z Jezusom Kristusom, kot zavetnika dobre smrti in kot zavetnika tudi vseh delavcev. Da bi nam Bog dal ta mir, to zaupanje v Boga. Ker mislim, da pri sv. Jožefu to najbolj jasno stopa v ospredje, to njegovo zaupanje v Boga. Vračali se bomo k premišljevanju vsega tega, te zgodovine, ki jo je Bog naredil s sv. Jožefom. Jaz upam, da bo ta današnji praznik v nas vžgal ta ogenj, tiho željo, da bi se povezali s sv. Jožefom. Tudi jaz se hvaležen Bogu, da sem lahko odkrival lik sv. Jožefa, ki je bil zavetnik našega semenišča v Varšavi in h kateremu smo se v molitvi obračali, kadar smo bili v stiski. In vedno nam je pomagal. Upam, da mi bo Bog tudi pomagal, da bi vsaj en delček tega odnosa, ki ga je sv. Jožef imel z Jezusom, imel tudi jaz, vsaj en delček.
Andrzej Gosek
Po zvočnem posnetku zapisal MM
