4. PARIŠKI ODMEV - POT SPREOBRNJENJA
Mineva mesec dni, kar sem v Parizu. Tudi postni čas se je že prevesil v drugo polovico. Pred nami je tiha nedelja, potem cvetna in že bo »dišalo« po veliki noči.
In če se ozrem nazaj, kje sem na poti proti veliki noči? Moj post? Ali sem zaradi Božje besede, zaradi svoje naravnanosti, zaradi svojih dobrih postnih sklepov kaj bliže Gospodu?
Pri večerji smo se pogovarjali in neka gospa pravi: »Joj, skoraj bo velika noč, jaz pa se še vedno nisem spreobrnila!« Po eni strani je to res, po drugi strani pa bi lahko rekli z apostolom Pavlom, da je vse »milost«. Živeti tako, da nas bo lahko zadela ta milost. Ko to pišem, smo sredi tedna. Preteklo nedeljo smo poslušali o usmiljenem očetu. Ta nas vedno zadene. Mlajši sin, ki se vrne, težko razume Očetovo dobroto in naklonjenost, prav tako starejši ne more sprejeti očetove logike. Tudi ta odlomek razodeva neskončno Očetovo usmiljenje in ljubezen. Kaj pa evangelij prihodnje nedelje? Prešuštnica. Jezusove besede, ko dobesedno razoroži nasprotnike: »Te ni nihče obsodil?« »Nihče, Gospod.« In potem Jezusova »odveza«: »Tudi jaz te ne bom, pojdi in ne greši več!« Oba odlomka govorita o usmiljenju.Pred nami so dnevi, ko bomo deležni zakramenta Gospodovega usmiljenja. Tudi tukaj sem, ko hodim po cerkvah, pozoren na spovednice. Hvala Bogu, še so »žive«, še se spoveduje. Ni vrst, ni gneče, sem pa prepričan, da so ti, ki so, jutrišnji kvas, sol, luč. Naj se tudi nas dotakne Očetovo usmiljenje in (ne)logika.
Andrej Šegula,
Zapisano 31. marca 2022 (Pariz)
