Evangeljska beseda je zadela: »Te nihče ni obsodil?« »Nihče, Gospod!« In Jezus ji je »dal odvezo«: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ne greši več!«
Na tiho nedeljo sem maševal v Chatillonu, kjer se slovenska skupnost občasno zbira pri sveti maši.
Ko sem pred več kot tridesetimi leti prvič prišel v Pariz, sem se v tem domu počutil kot doma: slovenski duhovnik, vsi ljudje, ki so prihajali, so govorili slovensko, maše so bile »domače«. Dom je bil živ. V ta isti dom sem se vrnil pred dvema letoma (pred začetkom korone), toda tistega »starega življenja« ni bilo več. Slovenskega duhovnika ni več. Ljudje so se v teh letih postarali. Hiša je skoraj prazna. Vsi vemo, če v hiši ni življenja, kaj se zgodi s hišo. Pa to ni kritika, to je zakonitost življenja. Štirje smo bili zbrani ob oltarju.
Evangeljska beseda je zadela: »Te nihče ni obsodil?« »Nihče, Gospod!« In Jezus ji je »dal odvezo«: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ne greši več!«Kako jasno potegnjena črta med grehom in človekom. Črta, ob kateri se mi tolikokrat spotaknemo. V središče postavimo človeka, ki ga je tako ali tako že sam greh prizadel. Potem pa, namesto da bi obsodili greh, s svojo sodbo in obsodbo dodajamo težo. Toda to ni katastrofa. Kristus nam po dnevih posta, križa, smrti, predvsem pa po velikonočnem dogodku ponuja roko in pravi vsakemu izmed nas: »Tudi jaz te ne obsojam! Na križu sem zate. Rad te imam.«
Naj bo moje voščilo preprosto: da bi s svojim življenjem znali vedno znova odgovarjati na to ljubezen. Aleluja (do velike noči bolj po tiho).
Andrej Šegula,
Zapisano 7. aprila 2022 (Pariz)
