Velikonočni prazniki so za nami. Lepo se je bilo vrniti v Slovenijo, v »domačo« župnijo. Cvetna nedelja, priprave na sveto tridnevje, veliki četrtek, velika sobota, velika noč, velikonočni ponedeljek. Tako kot sem to sedaj na hitro napisal, tako je tudi minilo. Kljub praznični naglici pa je bilo dovolj časa, da se je človek ustavil in »zasidral« (beri: poglobil svoj pogled na Vstalega Zveličarja, na svojo vero).
Velikonočni prazniki so za nami. Lepo se je bilo vrniti v Slovenijo, v »domačo« župnijo. Cvetna nedelja, priprave na sveto tridnevje, veliki četrtek, velika sobota, velika noč, velikonočni ponedeljek. Tako kot sem to sedaj na hitro napisal, tako je tudi minilo. Kljub praznični naglici pa je bilo dovolj časa, da se je človek ustavil in »zasidral« (beri: poglobil svoj pogled na Vstalega Zveličarja, na svojo vero).V teh dneh, ko sem se vrnil, sem razmišljal o našem življenju. Morda bo dogodek ob vrnitvi izzvenel kot anekdota, ampak ni. Meni se je to res zgodilo. Let iz Slovenije do Pariza je bil čudovit. Z višine sem občudoval Blejski otok, pa krasne Alpe, proti koncu »pokockano« Francijo (pred očmi imam brezmejna obdelana polja). Pilot, kot bi vedel, da nekje v sebi nosim poklic pilota, je naprej preletel letališče, da sem si ga lahko ogledal iz zraka. Potem je zaokrožil nad mestom. Iz letala sem občudoval pariško reko Seno, pa Eifflov stolp, nebotičnik Montparnasse. Skoraj bi lahko videl svojo sobo.
Pristanemo. Mislil sem, da bom lahko šel z vlakom do mesta. Toda železniški promet ni deloval. Preusmerili so nas na avtobus. Peljem se do mesta. Navigacija mi je pokazala »samo« 12 kilometrov do doma. Blizu sem bil. Izstopim. Malo stran je stal drug avtobus. Prepričan sem bil, da je to avtobus, ki pelje v center. Odpeljemo se s postaje. Gledam navigacijo. Najprej 12 kilometrov, potem 17, pa 20, vse do 27 km od »doma«. Namesto v center sem se odpeljal daleč ven iz mesta. Potem izstopim in odgovornim priznam svojo napako. Usmerijo me do točke, od koder je odpeljal avtobus nazaj do centra. Še prej sem vprašal za vozovnico, pa so rekli: »Če imate tisto od letališča do Pariza, se lahko danes z njo vozite, ker rešujemo prometni zamašek.« Vesel. Tako sem se namesto 30 kilometrov vozil slabih 100 kilometrov – brezplačen ogled Pariza in okolice.
Mogoče bi se kdo razjezil. Sam pa sem razmišljal, kako je življenje zanimivo. Od ene točke do druge je tolikokrat tako kratka pot, ampak življenje nas vodi »naokoli«. Tudi učenca na poti v Emavs sta morala na pot, da sta srečala Gospoda, ga prepoznala in se potem vrnila v Jeruzalem. Vrnila sta se tja, od koder sta prišla. In si mislim, kako bi bilo lepo, če bi tudi mi na vseh naših poteh, četudi niso vedno bližnjice, odkrivali obličje Vstalega Zveličarja, odkrivali obličje bratov in sester.
Andrej Šegula,
Zapisano 21. aprila 2022 (Pariz)
