Pred dnevi me je hrvaški duhovnik, župnik hrvaške skupnosti v Franciji, povabil na večerjo. Po njej je pripovedoval o svojem življenju. Rojen blizu slovenske meje, toda že več kot 40 let živi in deluje v splitski škofiji. V času svoje duhovniške službe je zgradil dve cerkvi (obe v Splitu). Več kot deset let je delal kot duhovnik v policiji. Nikoli ni sanjal, da bo deloval v tujini, še manj v Parizu oziroma v Franciji (pokriva hrvaške skupnosti od Nec, Lyona, Pariza, vse do Lila daleč na severu Francije). Zdaj je tukaj. Nagovorila pa je njegova »inovativnost«.
Duh veje, kjer hoče. V teh dneh sem listal po koledarju in ugotovil, da se »moj« Pariz neverjetno hitro bliža svojemu koncu. Še malo. Delo, sprehodi, skupni obroki, počitek. To so bolj ali manj sestavni deli mojega dneva.
Pred dnevi me je hrvaški duhovnik, župnik hrvaške skupnosti v Franciji, povabil na večerjo. Po njej je pripovedoval o svojem življenju. Rojen blizu slovenske meje, toda že več kot 40 let živi in deluje v splitski škofiji. V času svoje duhovniške službe je zgradil dve cerkvi (obe v Splitu). Več kot deset let je delal kot duhovnik v policiji. Nikoli ni sanjal, da bo deloval v tujini, še manj v Parizu oziroma v Franciji (pokriva hrvaške skupnosti od Nec, Lyona, Pariza, vse do Lila daleč na severu Francije). Zdaj je tukaj. Nagovorila pa je njegova »inovativnost«.Pred dobrimi šestimi leti je spoznal enega izmed hrvaških profesionalnih športnikov. Začela sta moliti rožni venec (po Zoomu), potem se je pridružil še en, dva, pet, sedemdeset (tudi Slovenci med njimi). Danes je v tej molitveni zvezi več kot sto profesionalnih športnikov, ki igrajo za najrazličnejše ekipe (nogomet, rokomet, košarka, borilne veščine …) po vsem svetu. Povezuje jih v vsakodnevni molitvi, ko pa je priložnost, pa jih tudi obišče. V poletnih mesecih organizira zanje duhovne obnove, srečanja. Če je potrebno, »odleti« v Frankfurt, Amsterdam na letališče, da spove kakšnega športnika, ga blagoslovi, daruje zanj, zanje sveto mašo, poroča, krščuje …
Pravi: »Ko sem začel, si nisem predstavljal, da se bo to tako razširilo.« Zdaj verjetno razumete prvi stavek mojega zapisa: Duh veje, kjer hoče. To ni služba, ki bi mu jo »naložil« škof, ampak je njegov prosti čas, je navdih, ki se je spremenil v pomembno poslanstvo. Isti Duh veje tudi v našem življenju, tudi v naših družinah, v našem župnijskem občestvu.
Božja beseda se nam vedno znova »ponuja«, nas nagovarja. Vzemimo Besedo kakor tudi navdih zares in si upajmo živeti. V evangeliju 5. velikonočne nedelje namreč beremo: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,13).
Andrej Šegula,
Zapisano 15. maja 2022 (Pariz)
