9. PARIŠKI ODMEV - SLOVENIJA, PRIHAJAM!
Ko sem se pred tremi meseci pripeljal v Pariz, si nisem predstavljal, da bo ta čas tako hitro minil.
Počasi sem se vživel. »Naučil« sem se, kako se pride do Eifflovega stolpa, pa kje se nahaja moj inštitut, pa Notre Dame. Spomnim se, kako sem hodil po Parizu z navigacijo. Od doma sem po navadi odšel brez navigacije. Ko pa sem se zgubil, sem še nekaj časa vztrajal v »iskanju« (bil trmast), in ko sem popolnoma izgubil orientacijo, sem se po navadi »vdal«. Pogledal, kje sem, potem pa se vrnil domov. No, danes vklopim navigacijo bolj poredko.
V teh dneh je moja glava že »na poti«, na poti proti Sloveniji. Sveti Frančišek je velikokrat poudarjal, da smo le popotniki in romarji na tem svetu. In kako prav je imel. Po Parizu se za teden dni selim še v Bruselj. In potem počasi proti Sloveniji.
Ob vrednotenju teh treh mesecev razmišljam o življenju. Kako hitro »obračamo« liste na koledarju življenja. So trenutki, ko se nam zdi, da je vse pomembno in potrebno, pa pride obdobje, ko si rečemo: »Manj je več«, ko si želimo, da bi živeli prav, da bi delali prav. In pri iskanju bistva, pri iskanju odgovorov na vprašanja nam gotovo lahko pomaga Božja beseda.Na jutrišnji praznik Gospodovega vnebohoda bomo slišali besede: »Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil in od njih dvignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga« (Jn 14,51-53). In to je to. Ne glede na to, kje smo – v Sloveniji ali v Parizu ali … – živimo z Njegovim blagoslovom. Smo blagoslovljeni.
Potem se je dvignil v nebo. Oni pa so se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem in so slavili Boga. Če živimo z njegovim blagoslovom, potem ni več pomembno, kako hitro bežijo dnevi – počasi ali hitro. In če najdemo v naglici življenja še čas za slavljenje (molitev, branje Božje besede, odmik, romanje, duhovne vaje …), že okušamo nebesa. Kaj več pa vam bom povedal v živo.
Andrej Šegula,
Zapisano 15. maja 2022 (Pariz)
