Uvodoma je kratko predstavil svoje delo in z njim povezan navdih za predavanje. Pri opravljanju svojega poslanstva ni v stiku le z zaporniki, ampak tudi z njihovimi žrtvami, z družinskimi člani obojih ter zaposlenimi v zaporskem sistemu. Zapore doživlja kot ogledalo družbe, saj se v njih močno odražajo razmere, ki vladajo v zunanjem svetu. Pri ljudeh, s katerimi se srečuje, je veliko obupa in brezupa, tako kot nasploh v današnji družbi, ki jo zaznamujejo množična depresija, apatija, ekološka apokalipsa in pomanjkanje obetov za boljšo prihodnost. Vera v to, da svet lahko izboljšamo, je čedalje šibkejša. Koliko upanja je sploh še ostalo, se je vprašal predavatelj. A tako kot krščanstvo ne ponuja natančnega načrta upanja, temveč gradi na pričevanjih posameznikov, tudi on na to vprašanje ni podal enoznačnega odgovora, niti recepta za ravnanje, pač pa nekaj izhodišč v premišljevanje in izziv.
V ponedeljek, 12. decembra 2022, zvečer je bilo v Zalogu adventno predavanje za župljane Zaloga in Zadobrove. Predaval je Robert Friškovec, zaporniški vikar in koordinator za duhovno oskrbo zaprtih oseb. Spregovoril je o temi, ki nam pogosto dela težave – o upanju.
Uvodoma je kratko predstavil svoje delo in z njim povezan navdih za predavanje. Pri opravljanju svojega poslanstva ni v stiku le z zaporniki, ampak tudi z njihovimi žrtvami, z družinskimi člani obojih ter zaposlenimi v zaporskem sistemu. Zapore doživlja kot ogledalo družbe, saj se v njih močno odražajo razmere, ki vladajo v zunanjem svetu. Pri ljudeh, s katerimi se srečuje, je veliko obupa in brezupa, tako kot nasploh v današnji družbi, ki jo zaznamujejo množična depresija, apatija, ekološka apokalipsa in pomanjkanje obetov za boljšo prihodnost. Vera v to, da svet lahko izboljšamo, je čedalje šibkejša. Koliko upanja je sploh še ostalo, se je vprašal predavatelj. A tako kot krščanstvo ne ponuja natančnega načrta upanja, temveč gradi na pričevanjih posameznikov, tudi on na to vprašanje ni podal enoznačnega odgovora, niti recepta za ravnanje, pač pa nekaj izhodišč v premišljevanje in izziv.Poudaril je misel Václava Havla, da upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide. Kot pomembni osnovi upanja je izpostavil smiselnost in sedanjost. Življenje z vsemi padci in grehi ima svoj smisel (s čimer se zaporniki še posebej težko soočajo) in se ga moramo zato potruditi sprejemati. Upati pa moramo v sedanjosti, saj preteklosti ne moremo spreminjati, za prihodnost pa ne vemo, kaj nam bo prinesla. Boljša od tolažbe »Saj bo!«, ki odlaga upanje na bolje v nedoločeno prihodnost, je zato spodbuda »Saj je!«
Upanje obenem predstavlja izziv naši vdanosti v usodo. Veliko enostavneje je namreč biti ciničen ter širiti nezadovoljstvo in črnogledost, kot pa predstavljati luč v temi in spodbujati. Za krepitev upanja pa niso nujna velika dejanja - upanje se odraža že v drži posameznika, njegovem pogledu, stisku roke in prijazni besedi. Sveti Peter nas k temu spodbuja z besedami: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« (1, Pet, 3, 15)
BF
FOTOGALERIJA s predavanja v Zalogu.
