V nedeljo, 19. marca, smo se družine iz družinske kateheze in ostali župljani obeh župnij ob 15. uri zbrali v Šentjakobu, da sodelujemo pri križevem potu. Molili smo ga med potjo od Šentjakoba na Oljsko goro nad Podgorico.
V nedeljo, 19. marca, smo se družine iz družinske kateheze in ostali župljani obeh župnij ob 15. uri zbrali v Šentjakobu, da sodelujemo pri križevem potu. Molili smo ga med potjo od Šentjakoba na Oljsko goro nad Podgorico.Živimo v času, ko se verniki radi “preštevamo”, in tudi tukaj se nas je zbralo lepo število, vse od najmlajših do najstarejših. Še bolj kot število, se me je dotaknila mešana paleta doživljanja križevega pota med nami.
V nekem trenutku pa moje srce zakrkne. Počutim se samega v množici vernikov. Počutim se tako odrinjenega, kljub temu da je z menoj moja družina. Sprašujem se, kaj je smisel križevega pota - fizičnega križevega pota, ki ga kot vernik izkazujem. Koraki minevajo, pot se rahlo vzpenja, skupaj z njo pa mračnost mojih misli. Potem pa me preseneti moja žena, ki mi z nežnim objemom (od)vzeme vso moč ječe in okov lastnih ran.
Hvala, dobri Oče, ker mi na različne načine sporočaš, da si z menoj vsak trenutek mojega diha, in ker mi v konkretnih situacijah pomagaš nositi križ in daš vedeti, da si Ti vedno ob meni.
JP
