Pobožnost križevega pota je nastala iz molitev romarjev v Jeruzalemu po poti Jezusovega trpljenja od mesta do Golgote. Pobožnost se je širše uveljavila v 13. stoletju po zaslugi Frančiška Asiškega in njegovih sledilcev. Kmalu so začeli križev pot po navdihih iz evangeljskih besedil tudi upodabljati. Leta 1731 je papež Klemen XII. predpisal njegovo enotno obliko s 14 postajami po zgledu frančiškanskega križevega pota v Firencah. Frančiškani so kot varuhi božjega groba imeli posebno pravico do blagoslavljanja križevih potov, ki pa jo je cesar Jožef II. leta 1785 odpravil. Dolgo je tudi veljalo, da sme križev pot krasiti samo župnijske cerkve.

Poudarek predavanja je bil na predstavitvi znanega stiškega križevega pota slikarja Fortunata Berganta (1721–1769). Ta ga je po naročilu stiškega opata za samostansko cerkev izdelal leta 1766. Predavatelj nas je poznavalsko vodil od postaje do postaje, ob njih pojasnjeval zgodovinsko ozadje prikazanih dogodkov in razkrival značilnosti umetnikovega sloga. Posebej je opozoril na nasprotje med umirjenim Jezusovim izrazom in divjostjo biričev ter na izrazitost barv in oblik, ki stopnjuje težo prizorov. Tudi mnogih drugih podrobnosti nepoznavalec ne opazi. Poncij Pilat na prvi postaji je na primer, čeprav Rimljan po rodu, upodobljen v orientalskih (turških) oblačilih. Simon iz Cirene nosi križ vse od pete do desete postaje. Jezusov grob v obliki sarkofaga, kar je posebnost zahodnih upodobitev križevega pota, nosi tudi umetnikov podpis.