V predavanju je predstavil medicinske vidike problematike in argumente za soočanje z zagovorniki predloga zakona. Uvodoma je ovrgel razširjeno predstavo o umiranju kot hudem trpljenju, ampak ga je primerjal s svečo, ki počasi ugaša. Večinoma ne pomeni tudi trpljenja, tisti ljudje pa, ki čutijo, da se jim življenje izteka, se v tem obdobju običajno razbremenijo skrbi in svet doživljajo lahkotneje. Tudi se ne strinja s tezo, da se obstoječi pasivni evtanaziji, kar naj bi bila opustitev intenzivnega zdravljenja terminalno bolnih, le dodaja še aktivna. Opustitev namreč pomeni priznanje, da se življenje izteka, pri čemer je tudi z etičnega vidika prav, da se preneha z zdravljenjem za vsako ceno.
V zaključku je opozoril na nevarnosti slovenskega predloga zakona. Mladi ljudje, ki se jim ob nenadni invalidnosti po hudi nesreči podre svet in sprva kot edino rešitev vidijo smrt, bi se lahko prehitro odločali za prekinitev življenja. Mladi so tudi idealni darovalci organov, kar bi lahko vodilo do neetičnih praks. Predlog opredeljuje pomoč pri prostovoljni prekinitvi življenja kot pravico bolnika, kar je v navzkrižju s kritično in avtonomno presojo zdravnika. Zdravniška zbornica Slovenije in večina zdravnikov nasprotujeta sodelovanju pri izvajanju evtanazije, ker je to tudi v nasprotju s Kodeksom zdravniške etike. Posebej pa ne velja, da bi zakon zadeval le majhno število ljudi, ki bi se za ta korak odločali, ampak bi se z njegovo uveljavitvijo poslabšal odnos celotne družbe do bolnih in umirajočih. Želeti je, da bi se namesto tega odvil strpen širši dialog o tem, kaj vse, začenši s paliativno oskrbo, je potrebno izboljšati, da bi ljudem omogočili dostojnejše zadnje obdobje življenja.
Letošnje adventno predavanje za župniji Zalog in Zadobrova je bilo v četrtek, 7. decembra 2023, v Zalogu. V njem je dr. Matjaž Zwitter, upokojeni zdravnik onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko, spregovoril o vrednosti človeškega življenja v njegovem zadnjem obdobju in tveganjih, ki jih prinaša aktualni predlog Zakona o pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja.
V predavanju je predstavil medicinske vidike problematike in argumente za soočanje z zagovorniki predloga zakona. Uvodoma je ovrgel razširjeno predstavo o umiranju kot hudem trpljenju, ampak ga je primerjal s svečo, ki počasi ugaša. Večinoma ne pomeni tudi trpljenja, tisti ljudje pa, ki čutijo, da se jim življenje izteka, se v tem obdobju običajno razbremenijo skrbi in svet doživljajo lahkotneje. Tudi se ne strinja s tezo, da se obstoječi pasivni evtanaziji, kar naj bi bila opustitev intenzivnega zdravljenja terminalno bolnih, le dodaja še aktivna. Opustitev namreč pomeni priznanje, da se življenje izteka, pri čemer je tudi z etičnega vidika prav, da se preneha z zdravljenjem za vsako ceno.Pomoč pri prekinitvi življenja je uzakonjena v več evropskih državah, nekaterih ameriških zveznih državah in ponekod drugod po svetu. Zakonodaja v nekaterih državah, npr. v Avstriji, omogoča le pomoč pri samomoru, ko oseba sama stori dejanje, ki vodi v smrt, npr. vzame predpisano učinkovino. Po drugi strani pri evtanaziji to dejanje stori nekdo drug, kar je povezano z večjimi tveganji. Po tem je najbolj znana Nizozemska, kjer delež smrti z evtanazijo dosega že 5 %. Predavatelj je kritično ocenil pogoje za odobritev evtanazije iz različnih zakonodaj, kot so neozdravljivost bolezni, kratek pričakovan čas preživetja, neznosno trpljenje bolnika in samostojna privolitev. Zanje je navedel mnoge protiprimere in tveganja.
V zaključku je opozoril na nevarnosti slovenskega predloga zakona. Mladi ljudje, ki se jim ob nenadni invalidnosti po hudi nesreči podre svet in sprva kot edino rešitev vidijo smrt, bi se lahko prehitro odločali za prekinitev življenja. Mladi so tudi idealni darovalci organov, kar bi lahko vodilo do neetičnih praks. Predlog opredeljuje pomoč pri prostovoljni prekinitvi življenja kot pravico bolnika, kar je v navzkrižju s kritično in avtonomno presojo zdravnika. Zdravniška zbornica Slovenije in večina zdravnikov nasprotujeta sodelovanju pri izvajanju evtanazije, ker je to tudi v nasprotju s Kodeksom zdravniške etike. Posebej pa ne velja, da bi zakon zadeval le majhno število ljudi, ki bi se za ta korak odločali, ampak bi se z njegovo uveljavitvijo poslabšal odnos celotne družbe do bolnih in umirajočih. Želeti je, da bi se namesto tega odvil strpen širši dialog o tem, kaj vse, začenši s paliativno oskrbo, je potrebno izboljšati, da bi ljudem omogočili dostojnejše zadnje obdobje življenja.BF
Nekaj fotografij s predavanja.
