Videl sem te, da si stopil v cerkev.
Ne zanima me, kaj boš notri počel, čeprav sklepam, da boš molil.
Prav malo mi je mar, če se boš postavil spredaj ali zadaj, če boš molil sede, stoje ali kleče,
če boš sklonil glavo ali zaprl oči ali pa boš strmel v podobo na oltarju,
se trkal na prsi, premikal ustnice, šepetal svete besede in tiščal med prsti jagode rožnega venca ... .
To so zunanje in razmeroma lahke reči, s katerimi ni težko človeka preslepiti.
Čakam te zunaj.
Na srečanje z mano se pripravi, ko prideš iz cerkve in se vrneš med ljudi.
Na srečanje z mano se pripravi, ko prideš iz cerkve in se vrneš med ljudi.
Tedaj te bom neusmiljeno zasledoval, opazoval in presojal. ...
Hočem namreč vedeti, ali si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom.
Hočem namreč vedeti, ali si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom.
Kdo ve, če se nisi z njim samo igračkal. Prepričati se hočem, ali molitev naredi človeka drugačnega, boljšega.
Če bom spoznal, da si ošaben, pohlepen, sebičen, prepirljiv, zamerljiv, nevoščljiv, klepetav, ...
bom vedel, da si slabo molil.
Če bom videl, da se v družini, v službi, v šoli, v trgovini, v avtobusu, ... ne znaš z ljudmi pogovarjati,
bom takoj vedel, da se tudi z Bogom ne znaš pogovarjati.
Če kar naprej potrebuješ nekoga, ki te bo hvalil ali tolažil,
bom vedel, da v cerkev nisi šel častit Boga, temveč oboževat sebe.
Če bodo pa tvoje oči odprte za stisko bližnjega,
če bodo tvoja usta govorila besede miru, veselja, zaupanja in tolažbe,
če bo tvoja roka dvigala,
če bo tvoje srce razumevajoče, odpuščajoče, ljubeče,
bom vedel, da si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom!
NN
