Procesija je prva desetletja potekala od šentjakobske cerkve v stari Ljubljani, od leta 1713 pa že od šentpeterske cerkve, ki je bila za Polje takrat še župnijska cerkev. V spremembo je močno vpleten jezuitski pater Andrej Schweiger, ki se je po Marijinem razodetju zavzel za postavitev 12 kapelic, ki so bile posvečene pomembnejšim dogodkom iz Marijinega življenja in postavljene ob romarski poti proti Polju. Izdali so tudi molitveno knjižico z grafičnimi slikami iz vseh 12 kapelic, ki je romarjem služila kot molitveni pripomoček. Procesije v tej obliki so sicer prenehale leta 1754, ne pa tudi romanja, ki so jih posamezne dekanije in župnije organizirale še dolga desetletja. Zgodba, vredna spomina!
Tomažev večer 30. novembra je bil namenjen obujanju spomina na verjetno najpomembnejšo zgodbo iz naše cerkvene zgodovine, ko so Ljubljančani prek 130 let romali k Devici Mariji v naši matični župniji Polje.
Začelo se je verjetno že davno prej, vendar je ta božja pot dobila organizirano obliko šele leta 1634, ko je jezuitska bratovščina Marijinega brezmadežnega spočetja na praznik Marije Snežne prvič popeljala ljubljanske meščane, trgovce in obrtnike na peš romanje k Devici Mariji v Polje. Tam so po nekem poročilu že leta 1320 zgradili Marijino cerkev, ki se je kasneje razvila v priljubljeno romarsko središče.
Procesija je prva desetletja potekala od šentjakobske cerkve v stari Ljubljani, od leta 1713 pa že od šentpeterske cerkve, ki je bila za Polje takrat še župnijska cerkev. V spremembo je močno vpleten jezuitski pater Andrej Schweiger, ki se je po Marijinem razodetju zavzel za postavitev 12 kapelic, ki so bile posvečene pomembnejšim dogodkom iz Marijinega življenja in postavljene ob romarski poti proti Polju. Izdali so tudi molitveno knjižico z grafičnimi slikami iz vseh 12 kapelic, ki je romarjem služila kot molitveni pripomoček. Procesije v tej obliki so sicer prenehale leta 1754, ne pa tudi romanja, ki so jih posamezne dekanije in župnije organizirale še dolga desetletja. Zgodba, vredna spomina!Izmed 12. kapelic je do današnjega dne ohranjena le tista iz Fužin (po vrsti šesta).
ŠT
