Slovenski kulturni praznik smo letos v Zadobrovi počastili z literarnim večerom v sredo, 7. februarja 2024. Na njem so nastopajoči interpretirali večinoma svoja literarna dela.
Slovenci se radi pohvalimo, da je naša država ena redkih, če ne edina na svetu, ki dan kulture obeležuje kot praznik. Kultura ima namreč za nas poseben pomen, saj smo se prav po zaslugi kulture in jezika izoblikovali in preživeli kot narod. Tudi pri nastanku samostojne slovenske države je imela kultura pomembno vlogo. S kulturo pa ne mislimo le raznih zvrsti umetnosti in njihovih stvaritev, ampak tudi zmožnosti ljudi, da se pri svojem ravnanju držijo splošno veljavnih načel in vrednot. Žal pa sta zadnje čase zaradi usihanja takšne drže v družbi pri nas in po svetu v porastu nekultura in nasilje.
Literarni večer je pritegnil precejšnje število ljubiteljev besedne umetnosti, ljudi, ki »dobro v srcu mislimo«, najsrčnejši pa so se predstavili s pesmimi in proznimi besedili. Po Zdravljici v izvedbi župnijskega pevskega zbora smo najprej počastili spomin na pesnika Franceta Prešerna. Slavka Stražar je doživeto interpretirala njegovo pesem Od železne ceste. Pesnica Vera Štebe je nato predstavila dve svoji pesmi. V prvi, Nezavest, je ubesedila pacientovo doživljanje brezbrižnosti okoli njega, z drugo pa zaželela, da bi bil naš vsakokratni pozdrav Mir z vami iskren. Štefan Trajbarič je v eseju Je lahko leto 2024 še Gospodovo? spregovoril o tegobah sedanjega časa. Martina Zajec je v premišljevanju z naslovom Obhajilo obudila spomin na težko mladost in izrisala svetlo podobo matere. Matjaž Maležič se je predstavil s priložnostno pesmijo Razmišljanje ob grobu in pesmijo o poslanstvu dušnega pastirja V Gospodovem vinogradu. Tanja Bergant Kač nas je v zaključku s pesmijo Drugi čevlji spomnila, da si prepogosto želimo, česar nimamo, v pesmi Tiho bodi pa izpovedala svojo življenjsko zgodbo. Večer smo zaokrožili s pesnikovo željo, da »dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi«, in zborovsko pesmijo Slovenska dežela.
Prireditev je lepo uspela, za kar gre v prvi vrsti zahvala nastopajočim, pevskemu zboru, zborovodkinji in organistki, pa tudi poslušalcem, ki so pokazali, da jim je še mar umetniška beseda. Ob njej smo se bolje spoznali in tesneje povezali in pristnejšega uvoda v kulturni praznik bi si težko želeli.
BF
