SPOMIN OB SMRTI PAPEŽA FRANČIŠKA
»Kristjan ne sme biti žalosten. Kristus je vstal. To je naše upanje in naša moč!« (Papež Frančišek - Velika noč, 2014)Ob smrti papeža Frančiška so se mi prebudili številni spomini.
Spomnim se dneva, 13. marca 2013, ko je bil izvoljen za papeža, in trenutka, ko je stopil na balkon bazilike sv. Petra ter množico preprosto in domače pozdravil z besedami: »Bratje in sestre, dober večer!«
Zatem je sklonil glavo in izrekel svojo prvo, ponižno prošnjo: »Molite za mene.«
Zatem je sklonil glavo in izrekel svojo prvo, ponižno prošnjo: »Molite za mene.«
Navduševala me je njegova odprtost in preprostost. Bil je umetnik komunikacije. Ob njem sem imel občutek, kot da se ne bi »čisto« zavedal, da je postal papež.
Ostal je skromen, preprost, pozoren do vsakega človeka - še posebej do tistih na robu družbe: zapornikov, revnih, migrantov, bolnih …
Ostal je skromen, preprost, pozoren do vsakega človeka - še posebej do tistih na robu družbe: zapornikov, revnih, migrantov, bolnih …
Prebral sem kar nekaj zapisov o tem, kako je živel in deloval kot provincial jezuitov, kot nadškof, kot kardinal. Živel je preprosto. Bil je ponižen.
In to rdečo nit - preprostost in ponižnost - je ohranil tudi kot papež.
In to rdečo nit - preprostost in ponižnost - je ohranil tudi kot papež.
Spomnim se, da sem bil ob njegovi izvolitvi župnik pri sv. Petru v Ljubljani.Takoj prvo nedeljo po izvolitvi sem vernikom povedal, da imamo novega papeža, ki je že obiskal našo župnijo. (In res jo je - v sedemdesetih letih, ko je bil v Sloveniji, je bival na Maistrovi ulici pri jezuitih, kar spada pod župnijo sv. Petra.)
Po svetem Janezu Pavlu II. smo se večkrat spraševali, ali bo kateri izmed naslednikov kos »velikim čevljem«, ki jih je pustil za seboj.
Toda za papeža Frančiška lahko mirno rečemo, da je v razmeroma kratkem času zapustil močan pečat. Veliko stvari je premaknil, veliko spremenil, marsikaj poenostavil. Lahko rečem: želel je več evangeljskega duha v Cerkvi.
Toda za papeža Frančiška lahko mirno rečemo, da je v razmeroma kratkem času zapustil močan pečat. Veliko stvari je premaknil, veliko spremenil, marsikaj poenostavil. Lahko rečem: želel je več evangeljskega duha v Cerkvi.
Ob njegovi smrti lahko rečemo: »Imamo novega priprošnjika v nebesih.«
Naj počiva v miru.
Dr. Andrej Šegula
