Vsak kristjan naj bi si temeljito izprašal vest vsak večer, ko pretehta, kaj je bilo preko dneva storjeno dobro, kaj pomanjkljivo, kaj grešno, kaj bi še lahko naredili dobrega, če bi se bolj potrudili. Ko gremo k sveti maši, obnovimo v mislih, kaj moramo obžalovati. Ko smo pri sveti maši povabljeni, da premislimo svoje grehe, še enkrat v mislih hitro preletimo teden, si prikličemo v spomin morebitne storjene grehe, pomanjkljivosti, da jih potem javno priznamo.Po ponovnem tihem izpraševanju vesti, sledi javna spoved, ko VSEMOGOČNEMU BOGU, pred katerim ne moremo ničesar prikriti, in pred vsemi zbranimi ljudmi v cerkvi, torej pred svojimi brati in sestrami, PRIZNAMO, DA SMO GREŠILI NA VEČ NAČINOV: - V MISLIH: da smo morda obsojali, da smo sumničili druge, imeli nečiste misli, grešna poželenja in podobno.- DA SMO GREŠILI V BESEDAH: morda smo preklinjali, kritizirali, lagali, bili priliznjeni v govorjenju, smo obrekovali, opravljali, drugim vzeli dobro ime...- DA SMO GREŠILI V DEJANJIH: torej, da smo morda tudi na zunaj storili takšne ali drugačne grehe. TOREJ, DA SMO MNOGO SLABEGA STORILI IN VELIKO PRILOŽNOSTI, KO BI LAHKO DELALI DOBRO, OPUSTILI.Po teh ugotovitvah se kesamo ob molitvi: ŽAL MI JE, ZELO MI JE ŽAL. To ne smejo biti zgolj besede, ampak resnično kesanje, obžalovanje v srcu, da nam je res hudo, ker smo grešili.TEMU KESANJU SLEDI PROŠNJA K MARIJI. POVABIMO VSE ANGELE, VSE SVETNIKE IN VSE ZBRANE LJUDI V CERKVI, KI SO PRIŠLI K SVETI MAŠI, DA PROSIJO ZA NAS DOBREGA BOGA, NAJ SE NAS USMILI.Če tako premišljeno sledimo izgovorjenim besedam, doumem, kako globoko vsebino imajo. Če pa ta del maše izzveni zgolj formalno, zunanje, brez odnosa in kesanja v srcu, naša duša ni dovolj čista.Vedno se potrudimo, da bomo vsako molitev res molili zbrano, premišljeno, zavestno...