V nedeljo 15.11.2009 smo sodelavci župnijske Karitas ponovno pripravili srečanje našim ostarelim in bolnim bratom in sestram - našim staršem in prijateljem.Pri sveti maši ob 9. uri, ki jo je daroval domači g. župnik, se jih je zbralo okrog 40. Ob uvodu, ki ga je na temo spraševanja vesti sodobnemu človeku - postavljenemu v naš vsakdan, pripravila ga. Olga Ložar, je nagovorila s pozdravom vse prisotne, posebej starejše farane.Prvo berilo je prebral predstavnik povabljenih g. Ivan Kos; lepo pripravljene prošnje po pridigi pa ga. Martina Zajec. Naši ostareli so imeli priliko prejeti zakrament bolniškega maziljenja. Pred tem pa nam je vsem gospod župnik namenil natančno razlago, kaj bolniško maziljenje pomeni in kdaj ga prejeti. Predvsem pa, da to ni zakrament za smrt, ampak za življenje. Prejela ga je večina povabljenih, kar 31. G. Grden je tudi vsakemu izročil podobico z zapisom prejema zakramenta, priložnostno zloženko "O bolniškem maziljenju" in knjižico "O maši". Posebej je pohvaliti pevce, ki so prepevali predvsem ljudske cerkvene pesmi in marsikdo med prisotnimi je pritegnil z njimi. Vse Bogu v čast. In seveda je vsekakor treba omeniti gospo Vero Štebe, ki je kot pika na i s svojima izbranima pesmima potrkala na našo vest in položila v srca misel, da je treba gledati na jutrišnji dan vedno z dobre in prizanesljive plati življenja. In potem bo zagotovo lepše in lažje. Čeprav je sveta maša trajala nekoliko dlje kot običajno, pa je bilo tradicionalno druženje ostarelih, ki je sledilo v veroučni učilnici, spet prav prisrčno. Ker so bile roke domačih kuharic zelo radodarne, so se povabljeni lahko pocrkljali z obloženimi kruhki in s pripravljenim pecivom ter ob čaju, morda kozarčku vina. Skupaj smo se zadržali še kakšno uro, potem pa so svojci že počasi prišli po svoje domače, nekatere pa smo tudi sami odpeljali na njihov dom. Lepo bi bilo, če bi ostarelim in takim, ki brez pomoči ne morejo več sami v cerkev, le-to omogočili večkrat - tudi izven tistih dveh letnih srečanj, ki jih posebej zanje pripravljamo sodelavci župnijske Karitas v domači cerkvi. OL- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - ZAUPANJEKje skrito je zaupanje,da v tistih, ki od nas odvisni so,občutek varnosti zbudimo?Morda v očeh, ki ogledalo duše soin nas s pogledi vežejo?Morda v dotikus katerim tako dobra,kakor slaba čustva sporočimo ? Je to nasmeh,ki ga ob srečanju nekomu podarimoin z njim zaupanje zbudimo?Morda so to besede, s katerimi tolažimo, razbremenimoin smo pri tem pozorni bolj kot na vsebino,na to kako jih govorimo.Je čas, ki ga nekomu posvetimo?Je vse kar zanj s spoštljivostjoin brez prisile, z veseljem naredimo?Prav je, da se zavedamo,da z vsem kar smo in z vsem kar delamo,lahko zaupanje porušimo ali zbudimo.Pohvale lepše za človeka ni,kot je priznanje, da lahko zaupa ti.Saj bolj, ko dozoreli smo, manj je ljudi, ki jim zaupamo!Vera ŠtebeNekaj sličic s srečanja si lahko ogledate tukaj