Križ je znamenje odrešenja. Pribit na križu, ki je sestavljen iz dveh prekrižanih brun €“ pokončnega in vodoravnega, je umrl naš Odrešenik Jezus, strahotne smrti. Da bi se pogosto spomnili kako smo bili odrešeni, kristjani postavljamo križe na javna mesta: ob ceste, v križišča, v vrtove, med polja, v planine... Kristjani imamo križ na steni stanovanja, nekateri pa ga nosijo na verižici okrog vratu.

Pogosto z roko naredimo znamenje VELIKEGA križa na svojem telesu. Od čela do prsi potegnemo pokončno črto, ter od levega ramena do desnega, vodoravno črto križa. Ob tem povabimo k sebi posamezne Božje osebe: Očeta, Sina in Svetega Duha in hkrati izrazimo s pokončno črto našo povezanost z Bogom ter z vodoravno črto našo povezanost z vsemi ljudmi, saj je Kristus umrl za vse ljudi in nas tako odrešil.

Kadar delamo MALI križ: na čelu, ustnicah in na prsih, poleg tega, da se spomnimo treh Božjih oseb, hočemo izraziti z znamenjem križa na čelu, naj Bog vodi naše misli, ko se pokrižamo na ustnicah prosimo, naj Bog vodi naše besede in, ko delamo križ na prsih - na srcu, naj nas Bog vodi, da bomo vsako opravilo naredilo z ljubeznijo, saj je srce simbol ljubezni.

Da poudarimo, da je Jezusova krvava daritev na križu, istovetna z mašno daritvijo, se na začetku vsake svete maše pokrižamo. Da je vsaka sveta maša Jezusova (in naša) daritev, in na enako vrednost daritve na križu in daritve svete maše nas vedno opozarja tudi križ na oltarju ali v bližini oltarja. Kadarkoli in kjerkoli se pokrižamo, se pokrižamo vedno počasi, spoštljivo in dostojanstveno. Jezusova smrt na križu je tako pomembna, da zasluži vso našo ljubezen in pozornost, zato znamenje križa, ki ga naredimo na sebi, ne sme biti narejeno na hitro, nepremišljeno ali malomarno.