K sveti maši pride vsak s svojimi prošnjami, potrebami in željami, ki jih želi zaupati Bogu. Vse te osebne prošnje povzame duhovnik v tri prošnje, ki jih moli v imenu vseh navzočih in za potrebe vse Cerkve. To so glavna mašna prošnja, ki jo moli takoj po slavi, darovanjska prošnja in prošnja po obhajilu.V glavni mašni prošnji duhovnik z razprostrtimi rokami prosi Boga za milosti in dobrine, ki jih na posamezne dneve želimo še posebej izprositi. Na drugo adventno nedeljo v glavni mašni prošnji duhovnik prosi v imenu vseh takole: VSEMOGOČNI BOG, TVOJE LJUDSTVO SMO, ZATO NAM POMAGAJ, DA SE ČIMBOLJ SKRBNO PRIPRAVIMO NA PRIHOD TVOJEGA SINA. NAJ BOMO ČUJEČI, KAKOR NAS JE ON UČIL IN Z LUČJO VERE IN LJUBEZNI HITIMO NAPROTI NJEMU, KI S TEBOJ V OBČESTVU SVETEGA DUHA ŽIVI IN KRALJUJE VEKOMAJ. Z vsebino glavne mašne prošnje je izražena tudi značilnost dneva oziroma praznika.Da je to tudi naša prošnja in želja, potrdimo z vzklikom AMEN. To pomeni: tako je, tako naj bo, tako naj se zgodi.Prošnjo duhovnik največkrat zaključi z vzklikom: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. S tem vzklikom izrazimo, da sami nimamo zaslug, zaradi katerih naj bi nas Bog uslišal, zato naj nas usliši po Kristusu, našem Gospodu. Torej zaradi Jezusovega zasluženja. Duhovnik moli z razprostrtimi rokami. Otrok iztegne roko k materi ali očetu, ko ju kaj prosi; podobno duhovnik razširi roki v znamenje prošnje. Z razširjenimi rokami so molili starozavezni molivci. Razširjene roke simbolično naredijo med glavo in rokami podobo prazne posode. Boga prosimo, naj vanjo nasuje svojih dobrot. Z odprtim srcem sledimo mašnikovim prošnjam, saj so to tudi prošnje vseh navzočih.