Prošnje za različne potrebe so v bistvu prošnje navzočih vernikov, ki bi jih izrekli sami, ko bi vsak povedal svojo prošnjo, torej tisto, ker bi želel tisti dan prositi Boga. Ker bi bil marsikdo v zadregi, ali pa bi prošnje izrekli vedno isti ljudje, so škofije poskrbele, da imamo prošnje pripravljene že v naprej, da jih v imenu vseh navzočih moli eden ali več bralcev. Tem pripravljenim prošnjam pa lahko vsaka župnija doda še svoje prošnje. Kadar je sveta maša s sodelovanjem posameznih skupin, pa prošnje lahko člani skupine oblikujejo po svoje. Po smernicah Cerkve, če so te pravilno oblikovane, so najprej prošnje za čim širši krog ljudi: bodisi za vse ljudi na svetu, za celotno Cerkev, ali za vse vernike. Sledi prošnja za voditelje, ki imajo večjo odgovornost; za papeža, državne voditelje, vse škofe, ali ljudi, ki imajo velike dolžnosti. Temu sledijo prošnje za domačo škofijo, ali za našo državo in potrebe ljudi v njej. Zatem pridejo na vrsto prošnje za domačo župnijo: za potrebe vseh, ki so zbrani pri sveti maši, za kake potrebe naše ožje skupnosti. Na koncu je lahko prošnja za pokojne ali samo za enega pokojnega. Tako najprej prosimo za potrebe vsega sveta in voditeljev, nato za potrebe škofije ali domovine, zatem za potrebe župnije in na koncu za pokojne. Vsak pa tem javno izrečenim prošnjam doda v srcu še svoje prošnje za potrebe, ki bi jih posebej rad izrekel Bogu: za svojo družino, zase, za prijatelje in podobno.