Na osnovi prebrane Božje besede mašnik ali diakon s pridigo oz. homilijo aktualizira njeno sporočilo za naše življenje. Pri tem je treba upoštevati skrivnost praznika, dnevno berilo in posebne potrebe poslušalcev. Ob nedeljah in praznikih je ni dovoljeno opustiti, razen iz tehtnega razloga.

Marsikdo pojmuje PRIDIGE v slabšalnem €“ negativnem pomenu, češ zopet moraliziraš, zopet daješ neke nauke, zopet hočeš vplivati, da se spremenim.

Pridiga je razlaga Božje besede. Ne moremo je jemati kot nekaj negativnega, s slabim prizvokom. Vedno se mora nanašati na prebrano Božjo besedo. Zato pridigar večkrat navaja misli iz odlomkov Svetega pisma, ki smo jih slišali. Tudi, če je po oceni nekaterih vernikov pridiga še tako slaba, če se nanaša na Božjo besedo, ne more biti slaba, kajti Božja beseda je najbolj imenitna beseda med vsemi sporočili; med vsem, kar je napisanega in povedanega. Tudi če pridigar ponovi samo en stavek ali poudari eno misel iz prebranih svetopisemskih odlomkov, je pridiga dobra, saj pove ali ponovi Božjo besedo, ki je vedno pomembna.

Pridiga prinaša poleg razlage Božje besede tudi spodbude za življenje. Božjo besedo poveže z vsakdanjim življenjem in ji doda konkreten sklep ali pobude, kar naj bi uresničili v dneh, ki sledijo. Prebrana Božja beseda in pridiga naj bosta snov za razmišljanje med tednom.

Jezus je pogosto v svojih govorih uporabljal zgodbe - prilike. Tudi pridigar uporablja zglede iz življenja, ker si zgled laže zapomnimo kot le teoretični govor. Iz zgleda izluščimo nauk in spodbudo za premišljevanje.

Pridiga ni predavanje, ampak razlaga Božje besede s spodbudami za še lepše krščansko življenje.