Sveta maša je Jezusova in naša daritev. Da so ljudje še bolj pokazali, da je maša tudi naša daritev, so že v prvih stoletjih krščanstva prinesli k njej različne stvari.Danes dajemo denar v pušico za različne namene. Sveta maša je Jezusova in naša daritev. Jezus pri maši obnovi svoj daritev nebeškemu Očetu za naše zveličanje enakovredno kot je to storil na Kalvariji na veliki petek, le v drugačni obliki. Jezusov del daritve simbolično predstavlja količina vina v kelihu, naš delež pa kapljica vode, ki jo duhovnik doda vinu. Mi pa k darovom kruha in vina v srcu dodamo in izročimo vse, kar se zvrsti v našem življenju: delo, počitek, veselje, žalost, trpljenje, krivice, dobra dela in premagovanja, vsakdanje delo in molitve... Da so ljudje še bolj pokazali, da je maša deloma tudi naša daritev, so že v prvih stoletjih krščanstva prinesli k njej različne stvari, ki bi jih lahko porabili zase, pa so se jim odrekli v korist drugih in v Božjo čast. Tako so prinašali kruh, poljske pridelke, manjše živali kot so: kokoši, zajce, jagnjeta, pa tudi mleko, blago, vino, volno in podobno. Pri darovanju je vsak svoj dar prinesel k oltarju. Mašni strežniki in duhovnik so to sprejemali in zložili ob oltar. Zato si še sedaj duhovnik pri darovanju simbolično umije roke, nekdaj pa si jih je umil zato, ker je zlagal darove ob oltar. Po sveti maši so del tega kar so darovali ljudje razdelili revežem, nekaj pa so porabili za cerkev ali prodali in denar namenili za vzdrževanje svetišča. Ko se je bolj uveljavil denar, so namesto poljskih pridelkov, hrane in manjših živali prinašali denar in tako je v navadi še danes. Da pa ne prinese vsak svojega daru k oltarju, ministrant ali cerkovnik pobere darove po cerkvi. Običajno rečemo, da pobira v pušico, ali da damo dar v pušico. Od časa do časa pa je še marsikje takšna oblika darovanja, ki ji rečemo ofer, ko vsak svoj dar prinese k oltarju. Običajno so ti darovi namenjeni za vzdrževanje cerkve; za večja ali manjša popravila, za elektriko, ogrevanje, sveče, hostije, nabavo novih stvari in podobno. Večkrat je darovanje ali kot rečemo ofer v poseben namen: na primer: za misijone, za Karitas, za semenišče, za Teološko fakulteto in podobno. Pomen pa je vedno isti: nekaj od tega kar bi lahko porabili zase, darujemo v določen namen, da je sveta maša tudi na ta način poleg Jezusove, čimbolj tudi naša daritev. Pomembno je s kakšnim namenom in razpoloženjem izročimo svoj dar. Vedno naj bo darovano z ljubeznijo in mislijo, da hočemo storiti tudi s tem dobro delo. Jezus je pohvalil vdovo, ki je po vrednosti dala sicer malo, po razpoloženju v srcu pa zelo veliko.