Blagoslove deli Cerkev ob različnih priložnostih in za razne namene. Blagoslovi spadajo k zakramentalom, to je k €žsvetim znamenjem€œ, ki posnemajo v določeni obliki zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo. Z blagoslovom Cerkev prosi Boga, da bi osebi ali stvari podelil kako dobroto. Blagoslovitev človeka ali predmeta je namenjena blagru človeka, ki tisto stvar uporablja, navsezadnje njegovemu večnemu blagru. Večkrat se Cerkev pri svoji blagoslovitveni molitvi opira na priprošnjo kakega svetnika, ki ima to ali ono povezavo z dobrino, katero hoče Cerkev z blagoslovom izprositi. Blagoslovi so star način molitve in prošnje za dosego neke dobrine. Poznali so jih že stari Izraelci. Blagoslov je prenos božje moči in božjih darov na osebe ali reči, ki jih človek uporablja. Blagoslov praviloma podeljuje škof, duhovnik ali diakon, pa tudi laik, ko recimo starši blagoslovijo - pokrižajo otroka. Pri tem se pogosto uporablja znamenje pokrižanja in polaganja rok pri čemer je roka simbol božje darežljivosti in božje moči. V celotnem Svetem pismu zelo pogosto nastopa misel o blagoslovu, ki ga Bog podeljuje svetu in svojim izvoljenim. Sveto pismo Nove zaveze nam poroča, da je Jezus pogosto blagoslavljal: otroke, učence, bolnike pa tudi hrano. Učencem je dal naročilo in oblast blagoslavljanja, kakršno je tudi sam izvrševal. Hotel je, da se to po Cerkvi nadaljuje do konca sveta. Eden izmed blagoslovov je Blažev blagoslov, ki ga Cerkev podeljuje 3. februarja, na praznik sv. Blaža.Čaščenje svetega Blaža, škofa in mučenca je zelo razširjeno po vsem krščanskem, zlasti katoliškem svetu. Posebej izstopajo sosedje Hrvatje, zlasti Dalmatinci, saj si ga je tudi mesto Dubrovnik izbralo za svojega zavetnika, verjetno že v 10.stoletju in ga kličejo sveti Vlaho. V stolnici v Dubrovniku hranijo velik del svetnikovih relikvij. V eni zadevi pa kliče svetega Blaža na pomoč vesoljna Cerkev: sveti Blaž je posebni priprošnjik zoper bolezni v grlu. Izročilo, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v mestu Sabaste v Armeniji. Ko je cesar Licinij leta 316 začel kristjane preganjati, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova s svojim edinim sinom ter jokaje prosila Blaža naj ji reši dragega edinca gotove smrti. Revež je pogoltnil ribjo kost, pa mu je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine, toliko, da ga ni že zadušilo. Sveti Blaž je nekoliko pomolil, mladeniča blagoslovil in ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v mučeniško smrt. Po silnem mučenju so ga obglavili. V zvezi z omenjenim ozdravljenjem deli Cerkev na njegov god blagoslov svetega Blaža, ki ga deli z blagoslovljenima prekrižanima svečama in molitvijo: "Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."