V soboto, 2. oktobra, je bil v naši župniji romarski dan. To jutro je 47 župljanov poseben avtobus odpeljal proti jugu, v sosednjo Hrvaško. Najprej smo se ustavili v starodavnem romarskem središču Blažene Device Marije na Trsatu nad Reko, nato smo se odpeljali na Krk, od tam pa naprej z ladjico na Goli otok in otok sv. Grgur.

S Trsata nas je avtobus zapeljal na otok Krk, do istoimenskega mesta, kjer smo prestopili na ladjo, ki nas je po dvourni prijetni vožnji med slikovitimi kvarnerskimi otoki pripeljala do drugega cilja našega potovanja: na otok Goli, kjer je bilo v začetku petdesetih let (1949-1955) zloglasno taborišče političnih zapornikov. Po resoluciji Imformbiroja in zlomu odnosov med Titom in Stalinom leta 1948, se nekateri pristaši takratne komunistične ureditve niso znali ali hoteli dovolj hitro prilagoditi novonastalim spremembam, pa so jih zato internirali na dveh samotnih otokih pod Velebitom (moške na Golem, ženske pa na sosednjem otoku Sv. Grgur), ki sta se nato spremenila v najokrutejši taborišči, kar jih je kdaj bilo na naših tleh. Imeli smo srečo, da nas je po teh krajih nesrečnega imena vodil prof. Bobinac s Krka, ki je tudi sam kot zapornik prebil dve leti in pol v tem zloglasnem taborišču in na lastni koži okusil kako lahko človek, ko se spremeni v zver, sočloveka telesno in duševno poniža v nič.

Ko smo v poznih popoldanskih urah zaključevali še ogled ostankov taborišča na otoku Sv. Grgur, smo na željo vodiča končali obisk teh pretresljivih krajev z doživeto molitvijo očenaša in pesmijo K tebi želim, moj Bog. Ob tem smo si želeli le to, da se česa takega, kar se je dogajalo tam, ne bi ponovilo nikoli več. Vračajoč se ob romantičnem sončnem zahodu nazaj proti mestu Krku, smo se zavedali, da smo preživeli zelo bogat dan, ko smo se srečali z dvema tako različnima skrajnostma, kot je srečanje z Nebeško Materjo na Trsatu, ki vernike že stoletja vabi pod svoje okrilje na eni strani in z okrutno stvarnostjo Golega otoka na drugi strani.

ŠT

Oglejte si še nekaj fotografij z romanja na Trsat.