PRVI PETEK - PRIPRAVA NA POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU 1.10.2010
Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu gre za našo osebno odločitev,
da bomo bolj dosledno krščansko živeli, redno molili in si prizadevali za duhovno življenje,
se trudili za izkazovanje ljubezni Bogu in ljudem in pomagali pomoči potrebnim.
POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU - pridiga 26.9.2010
Za koga rečemo, da se je posvetil pisateljevanju, za drugega, da se je posvetil svojim otrokom, za tretjega, da se je posvetil bolnemu sozakoncu, za četrtega, da se je posvetil študiju.. S tem hočemo reči, da je svoje delo, svoje moči, svojo ljubezen, svoj čas pretežno namenil določenemu delu ali osebi. Ko rečemo, da se želimo posvetiti Srcu Jezusovemu in Marijinemu, izrazimo svojo odločitev, da se želimo z Jezusom in Marijo tesneje povezati. Izkazovati jima želimo več ljubezni in pozornosti, želimo jima vračati ljubezen, ki jo prejemamo od njiju. Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu gre za odločitev, da bomo bolj dosledno živeli po evangeliju, da se bomo trudili za izkazovanje ljubezni Bogu in ljudem, da bomo posvečevali nedelje in praznike, da bomo obhajali prve petke ter čim bolje pripravljeni prejemali zakramente, zlasti sveto spoved in sveto obhajilo. Odločimo se, da bomo redno molili in si prizadevali za duhovno življenje v družini in bomo radi pomagali pomoči potrebnim. Skratka, pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu gre za odločitev, da bomo bolj dosledno krščansko živeli.
Pomagajmo si s primerjavo: Dva zakonca živita v isti hiši. Vendar njuni pogovori so bolj kratki, povesta si samo najnujnejše, delata vsak svoja opravila, drug za drugega pa si ne vzameta časa. Odnosi so bolj hladni, uradni. Druga dva zakonca komaj še životarita drug ob drugem. Zaradi otrok še živita skupaj, sicer bi se pa najraje ločila. Ljubezen se je skoraj povsem ohladila. Živita vsak zase. So pa drugi zakonci, ki se imajo resnično radi, ki se veliko pogovarjajo, si vzamejo čas za sprehode, za obiske, radi sozakoncu priskočijo na pomoč, imajo res lepe odnose. Podobno je z nami kristjani. Lahko gremo v nedeljo k sveti maši, lahko občasno molimo, nesemo na veliko soboto blagoslovit jedila, gremo za veliko noč k sveti spovedi. To pa je tudi vse. So zopet drugi, ki gredo k sveti maši za največje praznike, prejemanje zakramentov so opustili, poskrbijo, da gredo otroci k prvemu obhajilu in birmi in se s tem vse konča. So pa nekateri kristjani, ki Boga ljubijo z vsem srcem, redno molijo, redno prihajajo k sveti maši in pri njej dejavno sodelujejo ter se trudijo, da bi vsak dan živeli po Božji volji.
Posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu, torej izročitev ali podaritev samega sebe Jezusu in Mariji, pomeni odločiti se za še bolj dosledno krščansko življenje. Truditi se ljubezen do Boga in Marije. Ljubezen pa se izraža v dejanjih. Zato je posvetitev oziroma izročitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu odločitev za redno molitev, za redno udeležbo pri maši ob nedeljah in praznikih. Če je le mogoče, je to odločitev tudi za obhajanje prvih petkov, odločitev za redno prejemanje zakramenta svete spovedi in svetega obhajila in odločitev še bolj dosledno živeti po Božjih zapovedih. Torej ne gre za nekaj novega, za nove dolžnosti, ampak za to, da to, kar že spada k našemu krščanskemu življenju, delamo z večjo vnemo, z večjo ljubeznijo, z namenom, da vračamo ljubezen Jezus in Mariji in s tem zadoščujemo za žalitve, ki sta jih deležna.
Posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu si niso izmislili papež, škofje ali duhovniki, ampak je to priporočilo dal sam Jezus v razodetju Marjeti Mariji Alakok in še nekaterim drugim osebam. Vsem, ki se bodo tako izročili Jezusu in Mariji in si prizadevali za izpolnjevanje prej omenjenih pobožnosti in kreposti, Jezus obljublja velike milosti že na zemlji, zlasti pa obljublja milost srečne smrti, kar pomeni, da bo Bog vodil okoliščine tako, da bo človek, ki se izroči Jezusu in Mariji, umrl v stanju posvečujoče milosti, v stanju brez velikega greha. Takšno stanje pa zagotavlja zveličanje. V naši župniji začenjamo pripravo na posvetitev oziroma izročitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu. O posvetitvi bomo razmišljali občasno na nedelje, zlasti pa vsak prvi petek. Srcu Jezusovemu in Marijinemu se lahko posveti vsak sam ali pa vsa družina. Ko bi se zavedali, kako velike milosti prinaša izročitev S.J. in M, bi se zanjo odločil prav vsak. Lepo ste povabljeni, da se odločite za pripravo in začnimo že na prvi petek.
-----------------------------
Pride trenutek, ko se fant in dekle odločita, da postaneta par, da se imata rada, da bi želela ostati skupaj celo življenje. Vendar morata veliko storiti, da se ta medsebojna zaljubljenost preraste v ljubezen, da se ta ljubezen krepi, utrjuje, da se veča in poglablja, sicer se bodo njuni odnosi začeli slabšati, ohlajati in lahko tudi povsem zamrejo. Podobno se človek odloči za Boga, za vero vanj. Sama odločitev še ni dovolj. Potrebno se je stalno truditi, da se ta odnos z Bom krepi, utrjuje, da se ljubezen do Boga veča. Čimbolj človek misli na Boga, čim več moli, čim pogosteje dobro sodeluje pri sveti maši, se združuje z Jezusom pri svetem obhajilu, čim pogosteje očiščuje dušo v zakramentu svete spovedi, bere Božjo besedo, čim bolj se posvetili svojim bližnjim zato, ker nam to naroča sam Jezus, tem bolj se krepi in utrjuje ljubezen do Boga.
Če se nekdo razdaja za druge, če ljubi ljudi, rad pomaga, se drugim posveti, pravimo, da je dobrega srca, da ima dobro srce. Gotovo pa nas najbolj ljubi, je največ naredil za nas in našo srečno večnost Jezus. Zato govorimo o Njegovem Srcu, kar pomeni o Njegovi ljubezni, ta pa je neizmerna. Od vseh svetnikov in zveličanih nas najbolj ljubi Marija. Zato govorimo tudi o njenem srcu, o njeni ljubezni do nas ljudi.
S posvetitvijo njunima srcema se odločimo, da jima bomo to ljubezen vračali, da si bomo za ljubezen do njiju bolj prizadevali, in sicer s tem, da bomo redno in čim bolj pobožno in zbrano molili. Odločimo se, da bomo lepo obhajali nedelje in praznike, da bomo redno, če le mogoče vsak mesec, pristopili k sveti spovedi in še bolj goreče prejemali sveto obhajilo, da si bomo prizadevali za izpolnjevanje Božjih zapovedi. Če je mogoče, se odločimo za obhajanje prvih petkov in prvih sobot in se trudimo za ljubezen do svojih bližnjih. S tem se bližamo Jezusu in Mariji. Jezus pa se za takšno prizadevanje, za izkazovanje takšne ljubezni, zato ker se mu posvetimo oziroma izročimo, ne samo daje, ampak uresničuje dvanajst velikih obljub, ki prinašajo srečo, milosti in ugodne rešitve že na tem svetu, zlasti pa nam obljublja milost zveličanja.
-----------------------------
POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU - pridiga 31.10.2010
Zahej, mož na visokem položaju, saj ni bil navaden, ampak višnji cestninar, bogat in poznan široki množici ljudi, ni bil preveč vnet za vero. Ni se veliko zanimal za Jezusa. Celo sram ga je bilo, da bi šel med množico in ga poslušal. Neko željo, da bi videl Jezusa, da bi morda slišal vsaj nekaj njegovih besed, pa je nosil v svojem srcu. Zato je uporabil nenavadno priložnost. Splezal je na drevo in v prepričanju, da ga nihče ne bo videl, je v krošnji drevesa čakal, da bo prišel Jezus po poti mimo drevesa. Ta želja, ki je tlela v njegovem srcu, in njegov podvig, da je splezal na drevo, sta bila bogato nagrajena. Ne samo, da je od blizu videl Jezusa in slišal nekaj besed, ampak je Jezus izrazil željo, naj ga povabi na svoj dom. Ta Odrešenikova ponudba ga je povsem spremenila. Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in če sem koga v čem prevaral, povrnem četverno. Temu sledi Božje zagotovilo: Danes je tej hiši prišlo zveličanje.
Zahej se je najprej posvetil predvsem delu, karieri, večanju dobička ... Po srečanju z Jezusom je bil še naprej cestninar, vendar je bil vse njegovo ravnanje odslej prežeto z dobroto, poštenjem, vse je usklajeval z Jezusovimi naročili. Zahej, prej po srcu, mišljenju in ravnanju daleč od Jezusa, je naenkrat stopil z Njim v prijateljsko razmerje. Postal je nov človek, spremenjen, spreobrnjen, poduhovljen, pobožen. Ta Zahejev zgled, da je od mlačnega vernika ob srečanju z Jezusom postal goreč, nam lepo razkriva, kaj pomeni posvetitev Srcu Jezusovemu. Potruditi se, da bi iz mlačnega kristjana postali goreči. Da bi iz oddaljenosti prišli blizu Jezusu. Da bi od polovičnega vernika postali zavzeti kristjani. Da bi od brezbrižnosti do vere prišli k pristni zavzetosti. To je bistvo izročitve oziroma posvetitve Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Poglobiti ljubezenski odnos do njiju.
Vsi vemo in čutimo, da se mu, če nekoga nimamo radi, raje izognemo. Ni nam do njegove druščine. Ni nam do pogovora z njim. Ko nas prosi za pomoč, imamo vrsto izgovorov, češ da bi radi pomagali pa ne moremo, da nimamo časa. Hladno sprejmemo novico, da je umrl. Povsem nekaj drugega čutimo do nekoga, ki ga imamo zares radi. Zanj bi vse naredili. Njemu bi z veseljem dali, za kar nas prosi, zanj si radi vzamemo čas. Zanj nam ni odveč noben trud. Radi se s prijateljem pogovarjamo. Radi mu priskočimo na pomoč. Ko je vesel, se veselimo njegovih uspehov. Ko je žalosten, je tudi nam težko, ga tolažimo, bodrimo. Za prijatelja radi molimo. Komaj čakamo, da pridemo skupaj. Čas, ki ga preživimo s prijateljem, tako hitro mine. Kako težko nam je, ko nas ljubljena oseba s smrtjo zapusti. Takšen odnos je znamenje ljubezni.
Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu gre prav zato. Potruditi se še za večjo ljubezen tako do Jezusa kot do Marije. Ne gre za čustvo, ampak za konkretna dejanja ljubezni. Naš cilj naj bo: storiti čim več takšnih verskih dejanj, ki bodo iz dneva v dan krepila našo ljubezen do Jezusa in Njegove Matere. Če se bo pomnožila naša ljubezen do njiju, potem bo Bog nad nami uresničeval to, kar je bilo danes rečeno v prvem berilu: Ti, Gospod, imaš usmiljenje z nami, spregleduješ naše grehe, da se spokorimo, saj ti vsemu prizanašaš in nas spominjaš, naj verujemo v tebe, Gospod. Vsak dan imamo veliko priložnosti, da se zbližamo z Jezusom in Marijo in da bi se julija prihodnje leto iskreno izročili Odrešeniku in naši nebeški Materi. Izkoristimo vsako uro, ki nam je še darovana za pripravo na posvetitev in za pripravo na večnost.
-----------------------------
PRIPRAVA NA POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU. Prvi petek, 4.2.2011
Posvetitev oziroma izročitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu vsebuje našo odločitev, da bomo bolj dosledno živeli po evangeliju, da se bomo trudili za izkazovanje ljubezni Bogu in ljudem, da bomo posvečevali nedelje in praznike, da bomo obhajali prve petke ter čim bolje pripravljeni prejemali zakramente, zlasti sveti spoved in sveto obhajilo. Odločimo se, da bomo redno molili in si prizadevali za duhovno življenje v družini in bomo radi pomagali pomoči potrebnim. Skratka gre za to, da bomo bolj dosledno krščansko živeli.
KOT PRVO SE ODLOČIMO, DA BOMO BOLJ DOSLEDNO ŽIVELI PO EVANGELIJU. Evangelij vsebuje Kristusova navodila, Kristusova naročila, Kristusove spodbude. Po evangeljskih naročilih naj bi živel vsak kristjan. Ker pa vemo, da hitro popustimo, pademo in se oddaljimo od idealov, nas sam Jezus v novejšem času preko oseb katerim se je razodel, vabi, da se načrtno odločimo za bolj dosledno življenje po evangeliju.
K čemu nas vabi in spodbuja evangelij?
- najprej nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega: "Ljubi svojega Boga z vsem srcem z vso dušo in vsem mišljenjem, bližnjega pa kot samega sebe." V priliki o usmiljen Samarijanu pravi: "Pojdi in tudi ti tako delaj."
- Jezusov zgled nas spodbuja k dobrodelnosti, saj poroča, da je Jezus hodil okrog in delil dobrote: ozdravljal, odpuščal grehe, nasitil ljudi ...
- Jezus je izkazoval usmiljenje ter naročil: "Bodite usmiljeni, kakor sem jaz usmiljen." - bil je mož molitve in je priporočil: "Vedno molite in se ne naveličajte." Nikogar ni obsojal, zato je tudi nam rekel: "Ne sodite, da ne boste obsojeni."
- vse Njegovo življenje, zlasti pa zadnji dnevi, je bilo napolnjeno s trpljenjem, zato je priporočil: "Vzemite vsak dan svoj križ na svoje rame in ga nosite za menoj."
- Jezus je kot človek veroval z vsem srcem in rekel: "Imejte vero v Boga. Resnično povem vam: kdor bo rekel tej gori - vzdigni se in vrzi v morje in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč bo verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo." - postavil je sveto mašo in naročil: "To delajte v moj spomin. Kdor bo užival moje telo in pil mojo kri, bo imel življenje v sebi. Kdor ne bo užival mojega telesa, ne bo imel življenja v sebi."
- apostolom in naslednikom je dal pooblastilo: "Komur grehe odpustite, jim bodo odpuščeni; komu jih zadržite, jim bodo zadržani."
- Jezus nas je spodbudil tudi k ponižnosti, k iskrenosti, poštenosti, resnicoljubnosti in mnogim drugim krepostim. Da kristjan lahko živi po evangeliju, ga naj pogosto bere in vsebino skuša dosledno uresničevati v svojem življenju. Podobno kakor se redovnik ali redovnica odloči, da bo živel po redovnih pravilih, se človek, ki se posveti Srcu Jezusovemu in Marijinemu, odloči, da bo bolj dosledno živel po evangeliju.
Bog nas kliče na to pot, odločitev pa je naša.
-----------------------------
POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU - pridiga prvi petek, 4.3.2011
Odločitev za posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu nas spodbuja tudi k izkazovanju ljubezni Bogu. Ljubezen lahko izkazujemo Bogu na več načinov.
O ljubljenem človeku veliko razmišljamo. V mislih se pogosto mudimo pri njem, tudi kadar ta človek ni navzoč. Z ljubljeno osebo smo radi skupaj, se radi z njo pogovarjamo, fant in dekle, ki se imata resnično rada, se celo odločita, da si to ljubezen s posebnim zakramentom obljubita in prisežeta za vedno. Za ljubljeno osebo si radi vzamemo čas. Upravičene želje ljubljene osebe smo pripravljeni izpolniti. Zanjo smo pripravljeni marsikaj storiti in žrtvovati. Ljubljeni osebi zaupamo in, če nas zapusti, žalujemo.
Podobno kot imamo ljubeč odnos do ljubljenega človeka, ga želi imeti tudi kristjan, ki se odloči za posvetitev, oziroma za izročitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Najlepši zgled nam je prav Marija. Ona je celo življenje posvetila ne samo svojemu Sinu Jezusu, ampak tudi nebeškemu Očeta.
Izkazovati ljubezen Bogu pomeni, da radi premišljujemo o Njem. Najlepše navdihe za premišljevanje najdemo v Svetem pismu, zlasti v poročilu o Jezusovem trpljenju. Lahko si dnevno ali občasno prav določimo čas za premišljevanje ali pa svoje misli usmerimo k Bogu med delom, na potovanju, med vožnjo, na sprehodu, v planinah, ob morju ali kjerkoli.
Ljubezen izkazujemo Bogu s tem, da se radi z Njim pogovarjamo, oziroma, da radi molimo. Molitev ni samo občasna, pač pa vsakodnevna, saj, če imamo Boga resnično radi molimo tudi večkrat na dan. Tudi čez dan vsaj kakšno misel kakšno zahvalo, kakšno prošnjo pogosto namenimo Bogu, da tako ves dan posvetimo Jezusu.
Če imamo Boga res radi, potem ni nikoli vprašanje ali bi šli ob nedeljah in praznikih k sveti maši. Med tednom komaj čakamo, da se srečamo in združimo z Njim. Ob srečanju s človekom si podamo roki, ali se objamemo, še bolj ljubeči osebi se poljubita. Pri sveti maši pa se zgodi še mnogo več. Jezusa v podobi hostije prejmemo v svoje srce, v svoje telo. Moje in Jezusovo Telo se združita.
Če nas preveva ljubezen do Boga, potem radi izpolnjujemo Njegovo voljo, ki je vsebovana v Svetem pismu, kratko pa v Božjih in cerkvenih zapovedih. Kadar nam ne uspe izpolniti Njegovo voljo nam je v srcu hudo, nam je žal, se tega kesamo in mu to čim prej priznamo v zakramentu svete spovedi..
Ker sta nam Jezus in Marija dala najlepši zgled kako je treba iz ljubezni do Boga delati dobro in sprejemati nase življenjske križe, radi delamo dobra dela in različna premagovanja.
Ker vemo kako je Jezusova in Marijina ljubezen pogosto poteptana, oskrunjena in zavržena, radi zadoščujemo za žalitve, ki sta jih deležna. Zlasti se za zadoščevanje potrudimo z obhajanjem prvih petkov in prvih sobot.
ČE SE BOMO ODLOČILI ZA IZROČITEV (POSVETITEV) SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU, SE BOMO S TEM ODLOČILI ZA LJUBEZEN DO BOGA.
1. Naše korenine
V prvi polovici 19. stoletja so bili časi, ko so se naši starši in naši stari starši posvečali Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu. V Bogkovem kotu je bil na sredi Kristus na križu, na desni in levi pa podobi Srca Jezusovega in Marijinega.
Takratni mariborski škof dr. Franc Kramberger je leta 2000 zapisal: Iz otroških let se spominjam podob Jezusovega in Marijinega Srca, ki sta v tistem času krasili stene vsake slovenske verne hiše, saj so bile vse družine zaznamovane s posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Bili sta navadni podobi, brez večje umetniške vrednosti, a po vsebini sta presegali vse drugo, kar je bilo v hiši. Bili sta kakor odprta vrata hišnega tabernaklja, med njima pa je bil križ. Bilo je nekaj posebnega. Kamor koli sem se postavil v sobi, sem opazil, da me gledata Jezus in Marija. Kot otrok sem hodil iz kota v kot in poskušal najti mesto, kjer ne bi čutil njunega pogleda. Ni mi uspelo. Njune oči so bile vedno uprte vame, na katerem koli mestu sem bil. Zaradi tega €“ vedno in povsod spremljajočega pogleda €“ sem bil prepričan, da je Bog pri nas doma. Šele pozneje sem zvedel, da je bila naša družina posvečena Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Ko smo v Sloveniji začeli s pobudo za posvetitev posameznikov in družin v okviru župnij Jezusovemu in Marijinemu Srcu, so dekanijski duhovniki neke dekanije odgovorili, da jih večina izhaja iz družin, ki so se nekoč posvetile Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Morda je tudi to znamenje.
In če bi pogledali v družine, iz katerih so izšli tisti, ki so danes v procesu za blažene in mučence, bi ugotovili isto. Če se ustavimo ob blaženem Alojziju Grozdetu, bomo lahko ugotovili, kako je bil povezan s češčenjem obeh najsvetejših Src. V letu 1942 je opravil devet prvih petkov in zanje navduševal svoje sošolce. Na prvi petek, 1. januarja 1943, je bil v Stični pri pobožnosti prvega petka. Na prvi petek so ga na Mirni zagrabili in mučili partizani, v noči na prvo soboto pa so ga umorili. Na to soboto je hotel v domačem kraju začeti širiti pobožnost petih prvih sobot. V ta namen je imel v svoji torbi nekaj literature o Fatimi in prvosobotni pobožnosti.
p. Anton Nadrah, Stična
-----------------------------
POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU - pridiga prvi petek, 1.4.2011
Če hočemo rasti v ljubezni do Srca Jezusovega in Marijinega moramo redno prejemati zakrament sprave in sv. obhajilo. K temu nas vzpodbuja tudi pridiga prvega petka v aprilu.
Povsem drugače se počutimo kadar gremo na obisk k prijatelju, če smo čisti in primerno urejeni, kot pa takrat, ko smo umazani in v neurejeni obleki. Neurejeni se izgovarjamo, češ, nisem imel časa, da bi se umil in preoblekel, oprosti, da sem takšen. Ne upamo stopiti v hišo kjer je urejeno, da ne bi zamazali preproge, sedeža ali kaj drugega.
Če želimo biti primerno urejeni že za obiske pri ljudeh, moramo toliko bolj paziti, da je primerno urejena naša duša, za Jezusov obisk.. Posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu nas spodbuja tudi k temu, da redno, če le mogoče vsak mesec prejmemo zakrament svete spovedi. Čim večkrat prejmemo sveto obhajilo, tem bolj nam je potrebna tudi pogosta sveta spoved. Kdor redno vsak dan ali večkrat v tednu ali pa samo ob nedeljah prejme sveto obhajilo, naj bi skrbel tudi za to, da bo bolj pogosto pristopal k sveti spovedi, da bo tako pripravljen za pogosto prejemanje svetega obhajila. Kaj lahko se zgodi, da nam tudi prejemanje svetega obhajila postane nekako rutinsko, brez temeljite priprave, bolj iz navade... Jezus gotovo ni zaman priporočal častilcem Njegovega srca in tem, ki obhajajo prve petke, da bi pred prvim petkom ali na sam prvi petek prejeli zakrament svete spovedi. Jezus ve in vidi, da se v enem mesecu v duši naniza marsikaj. Ni nujno, da imamo velike grehe. Tudi mali grehi zmanjšujejo osebno svetost. Vsak greh nekoliko oskruni dušo. Čim več malih grehov se vtihotapi v dušo, manj je primerna za sprejem tako velikega gosta, čeprav smemo prejeti sveto obhajilo v stanju malih grehov. Vedno pa pred prejemom svetega obhajila obudimo kesanje. Iz ljubezni do Jezusa, pa se poslužimo Njegovega usmiljenja in dobrote tudi na zakramentalni način, da prejmemo zakrament svete spovedi, da nas očisti tudi malih grehov. Vsaka sveta spoved nam podeli nove milosti, nam poveča posvečujočo milost, s tem zadoščujemo za svoje grehe in tudi na ta način izrazimo željo, da hočemo prejemati sveto obhajilo res dobro pripravljeni, z velikim spoštovanjem, pravo pobožnostjo v čisto dušo. Če je mogoče gremo k sveti spovedi v tednu pred prvim petkom in ne čakamo na sam prvi petek.
Ne glede ali se bomo odločili za posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu ali ne, se zaradi osebne duhovne rasti, zato, da bi živeli poglobljeno krščansko življenje, se laže upirali skušnjavam in bili vedno pripravljeni, če nas Bog pokliče k sebi, se odločimo za redno, vsaj mesečno sveto spoved.
3. Vzpodbude papežev in cerkvenih odlokov
Srce Jezusovo nam po besedah Pija XII. "predstavlja in nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju presvetega Srca tolikšen pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti €Ś Češčenje presvetega Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega €Ś Za svoj namen ima, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved." Papežu Janezu Pavlu II. je bilo češčenje presvetega Jezusovega Srca zelo pri srcu. Povedal je tole: "Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti." Papež je učil: "Ljubezen, ki je použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega srca, je in ostane nepremagljiva moč." Dejal je: "Bistvene prvine te pobožnosti so stalno vključene v duhovnost Cerkve skozi vso njeno zgodovino. Od vsega začetka je Cerkev zazrta v prebodeno srce križanega Kristusa, iz katerega sta pritekli kri in voda, simbola zakramentov, ki vzpostavljajo Cerkev." Katekizem katoliške Cerkve uči: *"Ljubil nas je vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje, velja za prav posebno znamenje in simbol (€Ś) tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi. Ko slišimo o češčenju Srca Jezusovega in Marijinega in posebej o posvetitvi, se nam morda zbujajo pomisleki: to je zastarelo, neživljenjsko, danes moramo govoriti drugače, če hočemo prepričati ljudi. Tudi papeži ne govorijo več o posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Poglejmo, kako je s tem danes.
p. Anton Nadrah, Stična
2. Misli patra Arrupeja.
Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je leta 1981 zapisal: "V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo Bog podarja... Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli. Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih naporih... Ne bodimo domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v simbolu ali grafični predstavi tega simbola. Ne hodimo za 'modrimi in razumnimi' tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnostne stvarnosti, poučuje pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega temeljitega spreobrnjenja."
Zelo zveličavno bi bilo za Slovenijo in za vedno bolj razkristjanjeno Evropo, če bi kristjani upoštevali spodbudo prejšnjega mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja: Ne hodímo k razpokanim kapnicam po moč krščanskega življenja, marveč zajemajmo iz studencev odrešenja - iz Jezusovega in Marijinega Srca!
p. Anton Nadrah, Stična
-----------------------------
POSVETITEV SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU - pridiga prvi petek, 3.6.2011
Pomagajmo si s primerjavo: V deset nadstropno stolpnico se ljudje vzpenjajo po stopnicah. Z dobro voljo, nekoliko napora in dobro voljo večina to zmore. Lahko pa se stanovalci odločijo, da bodo vgradili dvigalo. Investicija zahteva od njih kar nekaj sredstev in dela. Toda vzpenjanje v višja nadstropja je sedaj s pomočjo dvigala mnogo lažje in hitreje, vsi ugotavljajo, da se je investicija izplačala.
Podobno je tudi v našem duhovnem življenju. Kdor se odloči za življenje kristjana in v takšnem življenju vztraja, se lahko zveliča, kot človek pride po stopnicah na cilj v višje nadstropje stolpnice. Toda Jezus nam je priporočil še drug način v duhovnem vzpenjanju: Posvetitev Njegovemu in Marijinemu Srcu. Seveda zahteva posvetitev nekaj več duhovne zavzetosti, a ta prinaša tudi veliko milosti, veliko darov in omogoča še bolj zanesljivo zveličanje. Posvetitev bi lahko primerjali dvigalu v stolpnici, saj Jezus daje 12 velikih obljub vsem, ki se mu bodo izročili, oziroma posvetili, vse do velike obljube, da se bodo Njemu in Mariji izročeni, oziroma - posvečeni laže zveličali, saj bo vodil okoliščine tako, da bodo umrli v času, ko bodo v stanju posvečujoče milosti.
S POSVETITVIJO, IZIROMA IZROČITVIJO SRCU JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SE KRISTJAN ODLOČI, DA BO BOLJ DOSLEDNO ŽIVEL KRŠČANSKO ŽIVLJENJE. POSEBNO SE ODLOČI: DA BO IZKAZOVAL LJUBEZEN BOGU IN SICER TAKO, DA BO IZPOLNJEVAL NASLEDNJE:
1. da bo še bolj zavzeto posvečeval nedelje in praznike
2. če bo le mogoče, bo obhajal prve petke
3. potrudil se bo, da bi bil na prejem svete spovedi in svetega obhajila redno čim bolj pripravljen
4. odloči se za mesečno sveto spoved. (najbolje je, da pristopi k sveti spovedi v tednu pred prvim petkom)
5. potrudi se za vsakodnevno molitev
6. prizadeva si za izkazovanje ljubezni ljudem
7. skratka: odloči se, da si bo prizadeval še bolj dosledno živeti po evangeliju.
Obhajaje nedelj in praznikov, vsakodnevna molitev, izkazovanje ljubezni Bogu in ljudem, kakor tudi prejemanja zakramentov svete spovedi in svetega obhajila je že vse vključeno v naše krščansko življenje. Pri posvetitvi pa gre predvsem zato, da bomo vse to izpolnjevali še bolj pobožno, še z večjo ljubeznijo še bolj zavzeto in redno. Korak naprej naredimo z odločitvijo za obhajanje prvih petkov in odločitvijo, da bomo zakrament svete spovedi prejemali mesečno. Podobno kot se mož in žena dogovorita, da si bosta prizadevala za bolj pristne vsakodnevne medsebojne odnose, da se bosta bolj ljubila, si še bolj izkazovala pozornosti, tako se kristjan odloči za bolj redno in dosledno izkazovanje ljubezni Bogu in ljudem in za večjo duhovno skrb v korist svoje duše. To zahteva od nas nekaj več zavzetosti, a se to še kako izplača, saj ta zavzetost in trud prinašata izredne dobrine že za zemeljsko življenje, zlasti pa še za večno.
Prihaja čas, da se odločimo za posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu, ki bo pri nas 1. julija letos.
