Spoštovani župljani!
Vsak športnik se, ko je izbran za tekmovanje na olimpijskih igrah ali na kaki drugi pomembni tekmi, zaveda, da mora dati vse od sebe in ne sme zamuditi nobene priložnosti, če hoče doseči dober rezultat.
Podobno pevski zbor, ki bo sodeloval na pomembnem koncertu, vztrajno vadi, če pevci in zborovodja hočejo, da bodo dobro zapeli.
To velja tudi za šolarja, dijaka, študenta in vsakogar, ki želi doseči pomemben cilj.
Kristjani smo zazrti v cilj, ki presega vse še tako pomembne zemeljske dosežke.
Naš cilj so nebesa.
Si lahko naše srce želi kaj več, kot priti do tega cilja? Večno živeti z Bogom. Se večno veseliti z najbolj čistim in iskrenim veseljem; biti vso večnost srečen z vso množico, ki jo nihče ne more prešteti, kot pravi Sveto pismo; biti večno ljubljen in bivati večno v tem srečnem stanju, ki se ne bo nikoli končalo, in to so nebesa.
Zaradi svobodne priprave in odločitve, da bi dosegli ta cilj, živimo na zemlji. Nekateri ga dosežejo že čez nekaj dni ali let. Drugi čez desetletja ali stoletja, tretji morda nikoli, če ni bilo včeraj, lani ali pred desetletji dobre priprave. Bog nam, ki smo to uro zbrani tu v cerkvi, v svoji dobroti in usmiljenju podarja to uro, današnji dan, ali pa še leta in desetletja za temeljito pripravo na večno življenje.
V srcu naj bi nam vsak trenutek odzvanjale Jezusove besede. KDOR BO KRŠČEN IN BO VEROVAL, BO ZVELIČAN.
Papež Benedikt XVI. bo v četrtek, 11. oktobra letos, slovesno razglasil leto vere. V ljubljanski nadškofiji pa leto vere začenjamo danes, na rožnovensko nedeljo.
VERA JE LJUBEZEN DO BOGA.
Kot se lahko zgodi, da začne ljubezen med zakoncema, s kakršno sta se ljubila ob poroki in po poroki, počasi usihati, ugašati, da se pri nekaterih zakoncih spremeni celo v sovraštvo, da pride v številnih primerih do ločitve, kar izpostavlja današnji evangelij, podobno lahko začne VERA, ki je bila pri krstu kot božji dar položena v naše srce in se je potem krepila in utrjevala s pomočjo vzgoje, molitve, prejemanja zakramentov in po izpolnjevanju Božje volje, počasi pojenjati, lahko prihaja do oddaljevanja od Boga, do verske mlačnosti ali celo do odpada od vere.
Leto vere, ki ga danes začenjamo, pa nam bo dalo nove spodbude in nove priložnosti, da okrepimo, poživimo in utrdimo svoj odnos do Boga in z novim navdušenjem zahrepenimo po nebesih.
Brez osebnega truda ne bo uspeha. Če bomo odlašali s prizadevanjem za prenovo, bomo marsikaj zamudili, saj ura izgubljena ne vrne se nobena. Kristus nas po Cerkvi vabi, da začnemo takoj, že danes, in ne zamudimo nobenega dneva in nobene priložnosti.
Kdor se je močno oddaljil od Boga, naj bi se v letu vere z Njim zopet zbližal. Kdor je postal mlačen v odnosu do Boga, naj se potrudi, da se v njem razplamti ljubezen do Njega. Kdor ni goreč kristjan, naj si prizadeva za večjo gorečnost. Vsi pa hrepenimo, da bi resnično ljubili Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.
Na razpolago bomo imeli vse darove, ki smo jih imeli tudi doslej. Ta sredstva so: molitev, zakramenti, zlasti sveta maša, sveto obhajilo in sveta spoved, dalje Sveto pismo, Božje in cerkvene zapovedi, verski tisk ter priložnosti za dobra dela. Od teh darov pa naj bi v letu vere zajemali z večjim veseljem, v obilnejši meri, z večjim spoštovanjem in večjim hrepenenjem, da bi res lahko odrinili v globino osebne vere in ljubezni do Boga.
V tem letu naj bi starši posvetili več časa, truda in osebnega zgleda za versko vzgojo otrok. Leto vere je močan klic vsem, ki nimajo po Božji volji urejenega zakona, da bi letos to uredili. Kjer vlada zamera ali sovraštvo, naj bi prišlo do sprave. Če se je v koga usidral duh posvetnosti in materializma, naj bi se potrudil za resen obrat k duhovnemu, svetemu in božjemu. Domači in bolniki, ki ne posvetijo vse svoje skrbi, da bi bolniki prejemali v času bolezni in starosti zakramente, naj bi se z vso odgovornostjo pred samim Bogom v letu vere za to potrudili. Mladi naj se v svoji mladostni miselnosti tega sveta močneje oklenejo Kristusa in Njegove Cerkve. Vsak, ki v župniji le prejema duhovne dobrine, naj se dejavno vključi v župnijsko življenje in tako tudi sam prispeva svoj delež k njenemu duhovnemu utripu. V tem mesecu smo povabljeni k molitvi rožnega venca, saj prav molitev gradi most med nami in Bogom.
Priložnosti za okrepitev vere bo veliko. Vsak sam pa zase svobodno odloča, koliko se bo potrudil, da bi odrinil na globoko.
Z blaženim škofom Slomškom se trdno odločimo: NEBESA MORAJO BITI NAŠA, PA NAJ STANE KAR KOLI HOČE,
Prav vsakemu želim veliko dobre volje v prizadevanju za trdno osebno vero.
Vaš župnik
