Naša župnija je pripravila romanje k svetemu patru Piju v San Giovanni Rotondo na jug Italije. Romanje je pripravil naš g. župnik. Ker pa sami nismo napolnili celega avtobusa, je k sodelovanju povabil tudi župnijo Selca v Selški dolini, ki jo vodi duhovnik g. Damijan Prošt. Njih je bilo kar 44, nas pa dobrih 17, pridružilo se je še sedem romarjev, ki jih je s seboj pripeljal naš vodič iz Primorske.
Pred 4. uro zjutraj smo napolnili visoki avtobus, ki nas je vozil zares kot na razgledni ploščadi, v 2 nivojih. Od doma smo šli v hladnem vremenu, sredi noči, ne vedoč, kako prijetno toplo jesensko vzdušje nas čaka.
Z jutranjo molitvijo in s priprošnjo za srečno pot smo začeli dan, nadaljevali pa z rožnim vencem, takoj, ko se je zdanilo. Duhovnika, ki sta nas spremljala, sta nam podelila romarski blagoslov. Med potjo smo si ogledali film o patru Piju, tako da nam je bila zgodba njegovega življenja še bližja.
Med vožnjo mimo Benetk, Padove, Bologne nam je vodič predstavil značilnosti in največje znamenitosti za vsako posamezno italijansko pokrajino, skozi katero smo se peljali.
Cilju naproti smo se med 13. in 15 uro ustavili najprej v baziliki v Loretu, v najbolj obiskanem Marijinem svetišču na jugu Italije. Imenujejo ga kar italijanski Lurd. Stara božja pot, zrasla nad nazareško hišico, v kateri se je rodila in v kateri je živela in delala Marija, Jezusova mati in ki je bila prenesena, prepeljana iz Nazareta; pravijo, da najprej na hrvaški Trsat nad Reko , nato pa v Loreto. Gre pravzaprav za svetišče učlovečenja Božjega Sina.
Pred oltarjem milostnega kipa črne Marije smo postali in molili, v svetišču spodaj pa smo imeli romarji obeh župnij, združeni skupaj kot ena celota, v petek tudi sveto mašo - za vse matere in za vse žene. Zaključili smo s petimi litanijami Lavretanske Matere Božje, ki so bile prav tukaj prvič natisnjene pred več kot 500 leti.
San Giovanni Rotondo - skupinska pri kipu sv. p. Pija
Ko pa smo na popotovanju postali lačni, smo se ustavili na enem izmed avtocestnih postajališč ob poti, kjer nam je vodič pripravil okusno skupno popoldansko “romarsko kosilo iz avtobusnega skrivališča”- najbolj mi je ostal v spominu dišeč doma pečen kruh ( ob vsem cvrtju, pečenki...).
Jasno nočno nebo nad San Giovanni Rotundom nas je pričakalo nekaj po 20. uri zvečer. Hitra lokalna večerja (povsod in vedno testenine - pašta!), nato pa nočni ogled središča mesta, tako - za orientacijo, za dobiti občutek do naslednjega dne. Ker pa smo željno pričakovali tudi tisti ”posvečeni čas”, ko se bomo lahko odpočili po celodnevni vožnji, smo dokaj hitro tudi zaspali.
Ker se je prihodnje jutro mudilo zgodaj na pot, so nam vsem na recepciji naročili telefonsko bujenje. Računalniki pa so tudi za starejšega Italijana “s juga” sosednje dežele huda novotarija in je mož nekaj pomešal pri programiranju - nas pa je namesto zjutraj ob 6,30 - zbudilo že natančno ob 02.22 ponoči. Skoraj – vsem naenkrat je glasno brnelo po sobah. Ne mislite, nekateri so - pomislili na požar in alarm take vrste; drugi spet niso našli slušalke v temi sobe, nekaj pa se jih je celo obleklo in so v recepciji preverjali, če njihova ura morda ne kaže narobe in je menda res že jutro! Samo oba duhovnika sta ostala popolnoma mirna in se nista dala motiti...
Dočakali smo torej drugi dan - kakorkoli že, po zajtrku smo nadaljevali pot z avtobusom po pusti kamniti pokrajini, kjer najdemo med nizkim grmovjem le pašnike, od koder so povečini že odgnali govedo; pa le posamezne posejane njive - smo romarji prispeli do največjega svetišča nadangela Mihaela na grganskem polotoku , nekako 700 m nm.v. Izvedeli smo, da je angele Bog ustvaril “na zalogo”, enkrat za vselej in že ob spočetju vsak človek dobi svojega. Obiskali smo svetišče spodaj v votlini in prisostvovali italijanski maši, nato smo se vrnili v San Giovanni Rotondo.
Po kosilu smo takoj nadaljevali pot na ogled muzeja patra Pija. Tam najdemo njegove predmete, njegova oblačila, njegove obveze, pa zdravila, pa celico, v kateri je prebival, spovednico, v kateri je spovedoval ure in ure brez premora ... Šli smo v prvotno staro in poleg nje sezidano novo večjo samostansko cerkev. Nato pa prisluhnili natančni vodičevi razlagi ob ogledu novega, prečudovitega mozaika, ki ga je postavil naš slovenski umetnik pater Marko Rupnik s skupino sodelavcev iz Centra Aletti v Rimu. Mozaik, ki daje občutek nebes zaradi svoje pozlate in svoje enkratne lepote, nas popelje do kripte - prostora, kjer je postavljena v nosilni steber stavbe krsta pokojnega p.Pija. Pridružili smo se množici romarjev iz vseh dežel, ki smo potrpežljivo čakali v dolgi vrsti, da smo s pogledom in z dotikom roke na obod krste, prosili in se zahvaljevali - vsak za svoje potrebe in iščoč lasten duhovni mir.
Pa je bila tu že nedelja. Zadnji romarski dan. Jutranja sv. maša, pri oltarju, kjer je maševal sam p. Pij, v našem domačem slovenskem jeziku. Lepo ljudsko petje je odmevalo pad obod stare samostanske cerkvice. Tu se je še enkrat izkazala ljubezen slovenskega romarja do petja, kajti kjerkoli smo se pojavili, povsod smo kakšno zapeli in mnogi so nam prisluhnili.
Skupinsko slikanje pred vzponom na križev pot , nato pa smo od postaje do postaje nosili simbolično visok leseni križ, si ga podajali drug drugemu in pod vodstvom obeh naših duhovnikov z besedami doživeto sestavljenega besedila, ponesli svoje osebne križe in težave po poti trpljenja našega Kristusa od postaje do postaje. Čeprav je bila gneča je bilo prelepo. Tudi vreme je sodelovalo, ves čas toplo, sončno, v zavetju senc dišečih cipres... res nas je On razvajal ves čas...
Po zadnjem kosilu, za katerega se je kuhar močno potrudil (glede na pretekle dneve) s 3 predjedmi, vse v stilu testeninske “pašte” in dodal celo zeleno solato ter slaščico za slovo, smo presiti zapustili San Giovanni Rotondo malo pred 14. uro.
Med vožnjo domov smo se pozno popoldne ustavili še v Lancianu, v mestu, kjer se je v svetišču zgodil znameniti evharistični čudež, kjer je hostija v rokah duhovnika, ki je podvomil v “Kristusovo telo in kri” spremenila strukturo. Spremenila se je v pravo meso, v srčno mišico; vino pa se je spremenilo v 5 kapljic prave krvi, s krvne skupine AB - vse pa je stoletja ostalo enako - nestrohnjeno. Vse to hranijo v posebni monštranci na ogled v glavnem oltarju. Zmolili smo in spet zapeli - čast sveti Evharistiji.
To je bil naš zadnji romarski cilj, od tod dalje je bila le še pot proti domu: še enkrat rožni venec, pa blagoslov nabožnih predmetov in priprošnja sv. Krištofu za srečen povratek. Zapustili smo sončno deželo in bolj ko smo se vozili proti severu, bolj je deževalo. V Zadobrovo smo se vrnili ob 03.15 zjutraj.
Veliko čudovitih krajev smo obiskali, polno milosti prejeli, če smo hoteli, morda celo kakšno spreobrnjenje - kdo ve, Bog ve ...
Veliko novih druženj, naključnih srečevanj med nami iz Zadobrove in z romarji iz župnije Selca - vse to nas je bogatilo na poti.
Hvala našima duhovnikoma, še enkrat, hvala vodiču in obema voznikoma!
Mi pa že snujemo načrte za nova potovanja. Se nam pridružite?!
Zapisala Olga Ložar
