Jezus nas je glede molitve opozoril: "Ne blebetajte kakor pogani" in ob drugi priložnosti: "Ne boste uslišani zaradi mnogih besed". Sveto pismo pa nam priporoča: "Molite in se ne naveličajte."
Apostoli so bili presenečeni, ko so videli s kakšnim žarom moli njihov Učitelj. Prevzelo jih je, kako je bil povsem zatopljen v molitev. Prosili so ga: "Gospod, nauči tudi nas tako moliti." Njegov zgled je tudi vzor za našo molitev.
Pogovor z Bogom, torej molitev, je pogovor z najpomembnejšo osebo, ki ni kakšen prvi človek sveta, ampak Bog, naš Stvarnik. Zato se spodobi, da v ta pogovor vložimo vse svoje duhovne sposobnosti: razum, ljubezen, voljo, spoštovanje, ponižnost, zbranost in hvaležnost. Da lahko čim več teh lastnosti vključimo v molitev, je potrebno moliti POČASI. Bog si zasluži, da se z Njim pogovarjamo dostojanstveno, počasi, spoštljivo. Za počasno molitev naj bi se potrudil prav vsak, tudi tisti, ki ste bili morda od mladosti naprej navajeni moliti bolj hitro.
Počasi, da lahko mislimo na besede, ki jih izgovarjamo ali pa da mislimo na določeno versko skrivnost, molimo vedno: ko molimo skupaj v cerkvi, ko molimo doma, ko moli vsak sam ali pri skupni družinski molitvi. Tudi z načinom svoje molitve izražamo svojo vero, svoj odnos do Boga. Za Boga pa je primerno le najboljše.
S primerno počasno molitvijo bomo dali lep zgled tudi otrokom in mladim. Ne bomo uslišani zaradi mnogih besed, ampak zaradi POBOŽNE molitve.