Na začetku svete maše imamo nekaj trenutkov tišine za izpraševanje vesti. Poleg tega pa nam Cerkev zelo priporoča, da bi po evangeliju, oziroma po pridigi nekaj trenutkov ostali v tišini, da vsak lahko pomisli na bistveno sporočilo Božje besede ali na to kaj se je posebej dotaknilo njegovega srca. Po vsem tem, ko nam spregovori sam Bog, naj bi vsak pomislil tudi na to, kako bo po slišani Božji besedi sedaj živel.
Na začetku svete maše imamo nekaj trenutkov tišine za izpraševanje vesti. Poleg tega pa nam Cerkev zelo priporoča, da bi po evangeliju, oziroma po pridigi nekaj trenutkov ostali v tišini, da vsak lahko pomisli na bistveno sporočilo Božje besede ali na to kaj se je posebej dotaknilo njegovega srca. Po vsem tem, ko nam spregovori sam Bog, naj bi vsak pomislil tudi na to, kako bo po slišani Božji besedi sedaj živel.
Nekaj trenutkov tišine naj bi bilo tudi po svetem obhajilu, da se vsak lahko v miru pogovori s svojim gostom Jezusom. Ti trenutki tišine so priložnost, da izrečemo Jezusu svoje zahvale ali prošnje. Čas po obhajilu je čas za najbolj oseben in prisrčen pogovor z Božjim Sinom. Kako nevljudni bi se pokazali, če bi doma dobili pomemben obisk, pa bi gosta odpeljali v dnevno sobo, tu pustili samega, mi pa bi odšli po drugih opravkih. Podobno storimo včasih z Jezusom. Pri obhajilu se združi z nami, mi pa mislimo na druge stvari in se ne posvetimo Njemu z zahvalo, čaščenjem in prošnjami.
Sveta maša je skupna, občestvena daritev in molitev, a nam Cerkev priporoča, tudi trenutke tišine na začetku za kesanje, po evangeliju ali pridigi, da v nas odmeva sporočilo Božje besede ter po obhajilu, da se osebno pogovorimo z najbolj pomembnim gostom, Jezusom.
