Romarji iz župnije LJ-Zadobrova smo se 9. marca 2013 pridružili romarjem treh župnij (Ljubljana-Polje , Kranj-Zlato polje in Brdo pri Lukovici) in se udeležili enodnevnega postnega romanja k porabskim Slovencem na Madžarsko. Skupaj nas je bilo okrog 150. Na pot smo šli s tremi avtobusi že ob 6. uri zjutraj. Kljub temu, da smo bili izredno velika skupina, smo delovali zelo enotno. Pot smo začeli z jutranjo molitvijo. Vsak avtobus je imel svojo vodičko, ki je celo pot pripovedovala razne podrobnosti o krajih, skozi ali mimo katerih smo se vozili.
Ob pol desetih dopoldne smo najprej prispeli v Gornji Senik, kjer se nam je pridružila domačinka Marjana Sukič, prizadevna gospa, ki si preko 20 let aktivno prizadeva za ohranjanje slovenskega jezika med našimi rojaki. Vsa leta je tudi urednica lokalnega narečnega časopisa.
V dveh dolinah je poseljenih 7 slovenskih vasi - kar predstavlja celotno Porabje.
Začeli smo z ogledom cerkve sv. Janeza Krstnika, kjer nam je gospa natančno razložila značilnosti zgodnje naselitve teh krajev in vlogo cerkve pri ohranjanju slovenskega življa. V cerkvi so še sledovi naših rojakov in sicer celoten križev pot v stari madžarski slovenščini /brez šumnikov/ in napis nad obokom”Hvalite gospoda vsi narodi”.
A žal ni bilo dovolj duhovnikov, ki bi govorili slovensko in posledično so opustili tudi slovenski verouk. Sv. mašo imajo v slovenščini le enkrat mesečno. K njim prihaja duhovnik iz domovine, litanije pa si vmes kdaj organizirajo kar sami. Še vedno pa imajo zelo radi narečno slovensko ljudsko cerkveno petje.
Tam smo si ogledali še spominsko hišo, še do leta 1987 delujoče staro župnišče, v katerem je živel takratni župnik Janez Kuhar, ki je zavzeto pomagal tam živečim Slovencem. V hiši ohranjajo stare šege in običaje (pripravljajo prikaz peke kruha, izdelovanje cvetlic iz papirja, pletenje košar iz vrbovja...)
Od leta 2005 deluje tudi dvojezična osnovna šola z približno 62 šolarji, a kaj, ko niti vsi učitelji ne znajo slovensko! Učiteljica pa nam je povedala, da doma verjetno niti v eni družini več ne govorijo slovensko. Žal.
Pot smo nadaljevali skozi najstarejšo slovensko naselbino na tem ozemlju - skozi Slovensko ves, kjer ulice še nosijo lepa slovenska imena in ima obliko tipične panonske vasi, s hišami ob glavni cesti. Kraj se je danes praktično že zlil s predmestjem Monoštra.
Približno ob pol poldne smo pripeljali v Šentgotard, po naše Monošter. V cistercijanski opatijski cerkvi iz obdobja poznega baroka, posvečeni sv. Gotardu in Mariji Vnebovzeti smo imeli sv. mašo. Pri njej je somaševalo vseh naših 6 duhovnikov, ki so nas spremljali. Prepevali smo postne in Marijine pesmi in prisluhnili pridigi, pri kateri je bilo razloženo, da je bil sveti Gotard škof iz 11. stoletja, ki se je znal približati preprostemu ljudstvu. Monoštrska cerkev je pa še danes velja za tretjo največjo baročno cerkev na Madžarskem. Glavnega oltarja nismo videli, ker pravkar restavrirajo podobo Marije Vnebovzete.
Iz pridige smo lahko povzeli 4 življenjske nauke za vsak dan: kako bolje utrditi osebno vero v “letu vere”; kako se bolje povezovati in sodelovati pri delovanju v domači župniji; kako bi si morali bolj prizadevati za dvig domovinske zavesti in tako kot porabski Slovenci bolj častiti Božjo Mater. Natanko opoldne, ko je zvonilo Angel Gospodov, smo imeli obhajilo.
Peš smo nadaljevali do bližnjega slovenskega hotela Lipa na kosilo. Ogreli smo se ob kozarčku in okrepčali ob okusni hrani, nato pa odšli v stavbo poleg , kjer ima svoj sedež Slovenski kulturni in informacijski center, Zveza Slovencev na Madžarskem, Radio Monošter in uredništvo časopisa Porabje ter muzej velikega Slovenca teh krajev: Avgusta Pavla. V veliki in sodobni dvorani so nam prikazali film “Porabje nekoč in danes”, gospa Marjana pa nam je razložila, kako mnogo bolj kot zdaj, je Monošter v 19. stoletju veljal za zelo razvito industrijsko središče na področju tromeje.
Iz vsega prikazanega je bilo res videti, kako silno se tam nekateri naši rojaki skupaj s svojimi organizacijami, lokalnim časopisom in pevskim zborom trudijo ohranjati slovensko kulturo v Porabju.
Za konec pa smo se pozno popoldne zapeljali še nekoliko severneje čez reko Rabo v kraj Jak. Obiskali smo najlepšo madžarsko romansko cerkev, kjer je nekoč stala benediktinska opatija iz 13.stoletja.
Nekateri romarji so se doma po stari navadi nekoliko bolj “temeljito” pripravili na popotovanje in prinesli s seboj dobrot iz domače peči. Ponudili so nam vsem okusne piškote in“kdo bi se branil”?!
Okrog 21. ure smo se vrnili domov, utrujeni, a obdarjeni z marsikaterim novim spoznanjem o tistem koncu domovine, ki ga - zaradi posledic obdobja “železne zavese” vsi preslabo poznamo. Morda bo zdaj bolje.
Hvaležni smo našim vodičkam, našim voznikom in našim duhovnim voditeljem, da so nam pripravili tako lepo romanje. Vreme, razen ob vrnitvi, je bilo celo pot prav prijetno suho in toplo, v domovini pa nas je pričakalo deževje in megla.
zapisala Olga Ložar
Tukaj si lahko ogledate nekaj slik z romanja.
foto: Miha Trajbarič
