Skupina štirih romarjev je na pot krenila 14.8.2013. Pot jih je vodila skozi Pance, Ivančno gorico, Žužemberk čez Črmošnjice in Semič do Metlike in Drašičev, kjer so prespali. Pot je spremljala visoka vročina, kar pa ni veljalo za ostala dva romarja, ki sva na pot krenila dan kasneje. Začelo se je z žegnom od zgoraj, ki naju je spremljal vse do Ivančne gorice. Medtem je prva skupina romarjev nadaljevala pot preko slovensko-hrvaške meje in Karlovca do Slunja, kjer so naju počakali. Na cesti Karlovec - Slunj je bilo kar nekaj bližnjih srečanj z vlačilci, ki pa so se srečno končali po zaslugi naših angelov varuhov. Od Slunja smo pot skupno nadaljevali skozi nacionalni park Plitvice do Korenice, kjer smo prespali.
V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne, da bi se izognili visokim temperaturam, smo krenili proti Sinju in Trilju v dolini reke Cetine. Sledil je vzpon do Velike Ciste, ki je edino naselje s prebivalci pred Imotskim poljem. Na poti do Imotskega smo naleteli na stečke – nagrobnike s časa srednjeveške kraljevine Bosne. Sledil je dolg spust v rodovitno Imotsko polje - glavna pridelava so lubenice. V mestu Imotski smo si privoščili počitek, nekateri pa smo si šli ogledat glavno znamenitost tega področja – Modro jezero (200 m globok kraški udor z jezerom na dnu).
Naslednji dan je prispel še en udeleženec romanja, ki pa je začel romarsko pot v Ptuju dva dni kasneje in je prispel v treh dneh z vso prtljago, ki jo je potreboval na celotni poti. Sobota je bila posvečena molitvi v cerkvi, pred kipom vstalega Kristusa v parku križevega pota in spovedi. Zvečer smo poromali na Crnico in ob premišljevanju skrivnosti veselega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca prehodili celotno pot.
Skupina udeležencev lanskega Mariatoura - romanja od Turnišča do Strunjana, se je ob obujanju spominov odločila, da bi podobno romanje s kolesi izvedli tudi v letošnjem letu. Med različnimi variantami, je na koncu padla odločitev, da poromamo v najbolj obiskano Marijino božjo pot na Balkanu - v Medjugorje. Romanje smo načrtovali izpeljati v 5 dneh, vendar nam ga je zaradi dobre pripravljenosti udeležencev uspelo zaključiti v 4 dneh. Celotno romanje je spremljal kombi z vso opremo, ki smo jo potrebovali na dolgi poti. Romanja smo se udeležili trije romarji iz župnije Zadobrove, dva iz župnije Polje ter po en iz župnije Šentjakob ter župnije Hajdina.
Skupina štirih romarjev je na pot krenila 14.8.2013. Pot jih je vodila skozi Pance, Ivančno gorico, Žužemberk čez Črmošnjice in Semič do Metlike in Drašičev, kjer so prespali. Pot je spremljala visoka vročina, kar pa ni veljalo za ostala dva romarja, ki sva na pot krenila dan kasneje. Začelo se je z žegnom od zgoraj, ki naju je spremljal vse do Ivančne gorice. Medtem je prva skupina romarjev nadaljevala pot preko slovensko-hrvaške meje in Karlovca do Slunja, kjer so naju počakali. Na cesti Karlovec - Slunj je bilo kar nekaj bližnjih srečanj z vlačilci, ki pa so se srečno končali po zaslugi naših angelov varuhov. Od Slunja smo pot skupno nadaljevali skozi nacionalni park Plitvice do Korenice, kjer smo prespali.
Naslednji dan nas je pot vodila po Liki po neposeljenem področju mimo manjšega mesta Udbina do Gračca. Od Gračca se je pot nadaljevala po polpuščavski pokrajini in mimo vasi brez prebivalcev, kot posledice zadnje domovinske vojne, vse do Knina. Po počitku smo se vzpenjali iz kotline pod goro Dinaro do Vrlike pri Peručkem jezeru. Tu smo prenočili v šotorih, jezero pa nam je nudilo osvežitev pred spanjem.
V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne, da bi se izognili visokim temperaturam, smo krenili proti Sinju in Trilju v dolini reke Cetine. Sledil je vzpon do Velike Ciste, ki je edino naselje s prebivalci pred Imotskim poljem. Na poti do Imotskega smo naleteli na stečke – nagrobnike s časa srednjeveške kraljevine Bosne. Sledil je dolg spust v rodovitno Imotsko polje - glavna pridelava so lubenice. V mestu Imotski smo si privoščili počitek, nekateri pa smo si šli ogledat glavno znamenitost tega področja – Modro jezero (200 m globok kraški udor z jezerom na dnu).
Nekaj kilometrov stran smo prečkali bosansko-hrvaško mejo in do Medjugorja nas je ločilo samo še 50 km. V primerjavi z Liko so bili zadnji kilometri preko Ljubuškega do Medjugorja precej bolj zeleni in prijetni ob dejstvu, da se približujemo cilju našega romanja. Po krajšem vzponu iz Ljubuškega smo se spuščali do Medjugorja ter se skozi gnečo romarjev v avtomobilih prebili do trga pred cerkvijo v Medjugorju. Z molitvijo smo se zahvalili Mariji za varstvo, ki nam ga je nudila na celotni poti.
Naslednji dan je prispel še en udeleženec romanja, ki pa je začel romarsko pot v Ptuju dva dni kasneje in je prispel v treh dneh z vso prtljago, ki jo je potreboval na celotni poti. Sobota je bila posvečena molitvi v cerkvi, pred kipom vstalega Kristusa v parku križevega pota in spovedi. Zvečer smo poromali na Crnico in ob premišljevanju skrivnosti veselega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca prehodili celotno pot.
V nedeljo zjutraj smo poromali na Križevac po poti križevega pota ter na vrhu dočakali sončni vzhod. Po nedeljski sveti maši smo se s kombijem odpravili proti domu skozi osrednjo Bosno – preko Mostarja, Jablanice, Bugojna, Jajca, Banje Luke do hrvaško bosanske meje ter po avtocesti mimo Zagreba do Ljubljane.
Tekst: MC
foto: ekipa MT
