Po maši je bilo v učilnici še tradicionalno srečanje ob dobrotah in kozarčku soka ali vina, saj je naslednji dan godoval sv. Martin.
V nedeljo, 10. novembra, so se nam pri maši ob 9h pridružili tudi naši starejši in bolni bratje in sestre, ki sicer k maši zelo težko ali pa ne morejo priti.
Tokrat je pri maši prepeval združeni otroški zbor, ki je s svojim petjem navdušil prav vse, posebej pa starejše. Tako je bila sv. maša tudi lep zgled medgeneracijskega sodelovanja.
Nagovor ob začetku maše in pridiga sta bila prav tako uglašena na to posebno priložnost. Med sv. mašo so lahko tisti, ki so želeli ali čutili potrebo prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja.
Na koncu pa nas je z recitacijo svoje in Pavčkove pesmi razveselila g. Vera Štebe.
Lep uvod na začetku sv. maše je pripravila g. Olga Ložar:
To nedeljo se nas je tukaj okrog oltarja zbrala zares pisana druščina župljanov.
Vsi prav lepo pozdravljeni v imenu domače župnijske Karitas.
Med nami pa danes še prav lepo pozdravljamo tiste naše starejše, preskušane ali invalidne brate in sestre, ki sem zaradi onemoglosti ne morejo več prihajati vsako nedeljo.
Starost je življenjsko obdobje, na katero je večina med nami čustveno in psihološko najslabše pripravljena. Radi namreč živimo v prepričanju, da se nas, naših teles in našega uma ne bo dotaknila.
Znake staranja odganjamo s pretiranimi dietami, telovadbo, barvanjem las, beljenjem zob, serumi za lepšo in bolj napeto kožo ter nenehnim zanikanjem obdobja, ki se nas dejansko loteva.
Hkrati se razmišljanju o staranju izogibamo, ker v nas vzbuja najhujše strahove: da bomo priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček, da bomo komu v breme, da ne bomo več zmožni trezno razmišljati ter da bomo sami in osamljeni.
O staranju in vsem, kar prinaša, začnemo intenzivneje razmišljati takrat, ko se postarajo naši starši.
Za nas namreč mama in oče ostajata simbol modrosti in varnosti; tudi ko smo že odrasli in imamo svoje otroke, so starši za nas še vedno vir nasvetov, topline in zavetje pred nevšečnostmi zunanjega sveta.
Ko se postarajo in postanejo delno ali popolnoma nemočni oziroma odvisni od zunanje pomoči, se naše vloge nenadoma zamenjajo: znajdemo se v vlogi skrbnikov tistim, ki so nekoč skrbeli za nas in zdi se, da se na glavo postavi sama narava življenja.
Zato zdaj položimo te dvome in strahove simbolično na ta oltar in se zahvalimo Bogu za svoje starše, za naše ostarele, za to, da jih še lahko imamo med seboj.
Po maši je bilo v učilnici še tradicionalno srečanje ob dobrotah in kozarčku soka ali vina, saj je naslednji dan godoval sv. Martin.
